ZIMSKA TURA 18.12.2022

VRTAŠKI VRH

Tečajniki smo že vikend med 10. in 11. decembrom nestrpno pričakovali zaradi načrtovane dvodnevne zimske ture, a nam jo je (pričakovano) zagodlo vreme. Je bil pa tako vsaj en teden časa več, da naberemo vso možno opremo, ki nam je za tak hladen in moker podvig še manjkala.

No, izkazalo se je, da nakup ekstremno tople spalne vreče vseeno ni bil potreben, saj se je vremenu zdelo, da bo en lep dan za vikend v hribih čisto dovolj. Sprva planirani Snežnik je že v petek ostal brez snežne krone, tako da je odločitev za alternativo padla kar v nedeljo zjutraj pred ferajnom: Vrtaški vrh.

V Mojstrani smo se nabrali nekje po 7h in okoli 7.30 pognali odločen ogrevalni tempo proti Vrtaški planini. Rokavice, kape, puhovke in gore-tex jakne so hitro romale v ruzake, z vsakim višincem pa so gojzarji v belo odejo delali nekoliko globje stopinje — dokler ni bilo govora že o luknjah.

V meglo odeta Vrtaška planina nam je za kakšno uro služila kot postojanka in pedagoški prostor, kjer smo se nekateri prvič srečali z uporabo lavinske opreme. Topel čaj, kava in sendviči pa so bili prav tako dobrodošlo okrepčilo pred nadaljevanjem.

Za zadnjih 400 višinskih metrov do vrha smo porabili ravno toliko časa kot za prejšnjih 800. “Kr gor pa levo” so bila edina navodila, izbira špure pa je bila prepuščena domišljiji vodečega v koloni, ki je vijugal med drevesi in iskal prehode tudi čez padla debla. Za vzdrževanje solidnega tempa se je vsakih 5 minut čelo kolone izmenjevalo, saj se je snežna odeja veselo udrla ob vsaki obremenitvi in nas objela ponekod tudi okoli pasu.

Tudi trud tistih, ki v tem niso našli prevelikega užitka, je bil poplačan, ko nas je nad višino 1600 metrov po obrazih nežno pobožalo sonce, ki ga nekateri nismo videli že kakšne tri tedne (posebna zahvala gre Ljubljani).

Za tem se je gaženje sicer še nekoliko bolj približalo mazohizmu, saj so vodilni gaz potegnili kar čez pas s snegom prekritega rušja. Do vrha je bilo tako zamrmranih še kar nekaj krepkih, ko si se z nogo že uprl v na videz čvrsto oporo pa si malodane končal z nosom v snegu.

Na vrhu pa poezija. Neoviran pogled vse tja do Kamniško-Savinjskih in celo avstrijskih Alp, v neposredni bližini pa so se vrhovi Kukove Špice, Stenarja, Križa, Triglava, Cmira, Vrbanovih Špic, Debele Peči, Kepe, in mnogih ostalih kopali v svetlobi naše najbližje zvezde, medtem ko je morje goste megle udušilo vse stike z dolino in nas prepustilo tišini narave v neokrnjeni zimski idili. Se še kdo sprašuje zakaj hodimo v hribe?

Pavza na vrhu je vsebovala obvezen “photo session”, da sledilce na Instagramu slučajno ne začne skrbeti, kdaj se bo pojavila kakšna nova objava. Pa da bo dovolj materiala za tole objavo, seveda.

Čeprav si včasih zaželiš kar ostati v tem nekoristnem svetu, kjer je vse smiselno, je vedno prekmalu tudi čas za sestop. 30 minut kasneje si na planini po Janezovih navodilih že natikamo dereze in odpenjamo cepine z nahrbtnikov, da še malo potreniramo tehniko gibanja v zimskih razmerah. Saj ne, da so nam razmere to kaj dosti dopuščale, so se pa nekateri s tem srečali prvič in vsaj nekoliko dobili občutek hoje “na kavbojca”.

Pred 16.00 smo si vsi že preoblačili premočena oblačila na parkirišču (tud fuzbal je blo treba ujet) in se kobacali v avte, da v Gali s pico nekoliko nadomestimo kalorični deficit, ki ga je pridelalo sopihanje v breg. Tečajniki smo po jedrnati analizi ture pobegnili in polnopravne Rašičane pustili pri veselem nazdravljanju s kozarci piva.

Pa lepe praznike!

Vrh gore je bel kažipot očem 

in jasen dan žari od vsepovsod

in sreča je, da je pred mano pot

in to, da vem, da slast je v tem, da grem.

mnenja udeležencev:

Erika:Krasna uvertura v zimo, cepine pa dereze in žolne. Zelo fina tura, dan in ljudje. 18.12.2022 ocenjen na lestvici kvalitetnosti ocenjujem na zelo kvalitetno preživet dan.

Patrik:Ko so nam povedali, da gremo na zimsko turo na Vrtaski vrh, ki ne meri niti 1900m nmv, sem si mislil ZEEEEHHH, mala malica... A kljub temu da smo splezali že marsikaj višjega, tura v nedeljskih razmerah ni bila ravno "praznična". Začeli smo v megli, nekje na 1.700m nmv pa smo se ob "gaženju" v snegu do kolkov znašli v prekrasnem, sončnem dnevu, kjer smo na vrhu lahko občudovali prelepe razglede proti Triglavski severni steni na eni, do Grossglocknerja na drugi strani. Enkratno vreme, dobra družba in kar nekaj novih informacij glede zimskih razmer ter gibanja v gorah in rokovanja s plazovnim trojčkom so nam zagotovo napolnila baterije za prihajajoči teden.

Haris in Seba: Sport se poštuje majkemi! je komentiral taksist pred dvanajstko, ko je ugotovil, da se v rani jutranji uri, ko drugi šele zaključujejo dan oz. noč odpravljamo v Julijske alpe. Bolj legendarne uverture ob 5.30 si Rašičan težko predstavlja. Parola, ki nas je motivirala na poti proti Vrtaškemu vrhu. Takrat, ko ''zagusti'' v globokem snegu, in ''gustilo'' je kar dober del poti. Na vrtaški planini smo med postankom dobili »schnellkurs« uporabe lavinskega trojčka, ki je trajal vse dokler nas mraz ni pregnal v gaženje snega in odkritje nove discipline t.i. turnega plavanja. Vršni del in popoln razgledmorja oblakov pod nami sta razložil zakaj si to delamo, pa tudi dejstvo ''da se sport mora poštovat… majkemi''. Na poti navzdol smo na priljubljeni Vrtaški planini naredili kratek postanek, kjer smo tokrat spoznali cepin in dereze, ter se nato z njima oboroženi odpravili proti dolini. Od tam smo se odpravili v Lesce v picerijo Gala, kjer smo nadomestili izgubljene kalorije in ogreli premražene riti. Super tura!