Otvoritev zime in orodjarski krst v Raduhi

Ko te v tečajniški dobi (lanska generacija še vedno nismo uradno dobili z vrvjo po riti) dva alpinista pobarata za skupen vzpon se je ponavadi smiselno odzvati na povabilo kljub pomislekom: "Prvič v sezoni z derezami in cepini, praktično prvič v življenju pa plezanje v dry-tool stilu" ... Baje gremo nekaj lepega in lahkega - se bom že nekako spravil čez!

Prejšnji večer Žiga še samozavestno prestavi odhod za pol ure: "Pa saj je smer dolga samo 120m", v Kamniku pade še hitra kavica in že v jutranjem svitu med vožnjo čez Volovljek z dobrim občutkom na daleč opazujemo meglo v Ljubljani. Preostanek vožnje do najvišje ležeče kmetije na Slovenskem hitro mine in že smo na dostopu. Snega je več kot smo pričakovali in na mestih sega preko kolen tako da smo hvaležni za že izdelano gaz. Kljub temu so navpične stene Male Raduhe povsem gole in z zamišljenimi ali navdušenimi pogledi (odvisno od zaskrbljenosti) opazujemo in razbiramo smeri.

Pod steno pustimo odvečno opremo, Seba taktično "samo preverja" vstop v eno od smeri, ki jih še ni plezal pozimi in plani se malo spremenijo :) Hitro nam je jasno, da bo dan dolg. Potem ko se Seba že zažene v prvi raztežaj Žiga še slabo uro lahko raziskuje okolico preden se zasliši prvi "podri". Najtežji del plezanja se namreč začne že takoj na vstopu, nato pa zahtevnost prav nič ne popušča in v orodjarskem stilu ter na pol zimskih razmerah zahteva še posebno previdnost.

Že v prvem raztežaju mi sočasno z ostro kovino v glavo šine "hipoteza": Pri takšnem načinu plezanja je možnost za razbito arkado obratno sorazmerna z izkušenostjo v postavljanju cepinov in premo sorazmerna s prisotnostjo lopatke na glavi cepina. :)

Na sidrišču sledi nekaj globokih vdihov, Seba in Žiga pa zamenjata vodstvo in gremo dalje. Naslednji raztežaj med drugim postreže s kaminom v katerem zaradi stila plezanja cepini precej časa počivajo na ramenih, razen seveda če se Sebatov odloči za nenačrtovan polet proti dnu stene :) Ugotovimo tudi, da smo šele po dveh raztežajih že globoko v popoldnevu, toda težji del je že za nami.

Smer se nato nekoliko položi, zahtevnost pade in pogosto se najdejo lepe zaplate zmrznjene trave v katerih cepini odlično držijo. Tako v prijetnem plezanju nadaljujemo še dva raztežaja do vrha. Sonce na okoliške vrhove že meče večerne žarke in nam pričara lepo vzdušje. Misli se sprostijo, telo pogreje topel čaj - sledi sproščen in zabaven sestop do koče na Grohotu, čeprav vmes pod smerjo zaman iščemo izgubljeni cepin. Ob pivu sledi analiza ture nato pa še nočni sprehod do avta med zasneženimi smrekami ter pod nešteto zvezdami na jasnem nebu. 

Za nami je fenomenalen dan in odlična izkušnja kako razmere vplivajo na težavnost in čas plezanja. Kljub vsemu smo trojna naveza smer preplezali v podobni časovnici kot ostali, ki so jo preizkusili v zimi in mešanem stilu. Smo pa v teh 120 metrih pustili ogromno moči in energije. Naslednji dan med pretegovanjem ob pisanju tega prispevka prijetne bolečine v mišicah spomnejo na lepo izkušnjo :)

Zagorčevo smer v Mali Raduhi (120m; M6; 6h) smo plezali:
Sebastian Hamberger, Žiga Rozman, Gašper Reberšak