Športno-plezalni vikend tečajnikov 22/23

Letos imamo t. i. indijansko poletje, torej čist preveč toplo jesen, kar je sicer fino za serotonina polno počutje, ampak zato toliko večji šok, ko se na vaje športnega plezanja pripelješ na Čni Kal v … oblačno burjo. Namesto, da bi se mazali s sončno kremo, smo zbirajoči se tečajniki iz prtljažnikov jemali dodatne hlače, vetrovke in puhice. Jebiga, bomo pa lahko govorili, kako nas je nohtalo v roke in ostale mukotrpno zveneče stvari.

“Varuške” oz. elitni šopek mlajših in starejših pripravnikov ter alpinistov so nas popeljali do sektorja pod Turškim stolpom, kjer smo najprej počili svoje riti na tla in napeli ušesa. Verjetno nisem bila edina, ki si je pri sebi mislila “hvala bogu, da je začetni tečaj športnega plezanja že za mano, sicer bi bilo to ulala novih informacij …”, pa verjetno tudi ne edina, ki je vsake toliko privzdignila obrv, češ “a, tega pa nisem vedela!”

Žiga je odpredaval vse od A do Ž nekako v duhu klasične mame, ko gre najstnik prvič na žur - “pazi na to in ono in če boš to, boš umrl, … ampak uživaj!” in tako smo se z mravljinci v riti razdelili v naveze za prakso. Starešine so nas opazovali in usmerjali med našimi briljantinimi in manj briljantnimi vzponi, med našim zglednim ali manj zglednim varovanjem ter med našim doslednim ali malo preveč svojeglavim prevezovanjem. Če bi imela toliko pomoči in pametnih nasvetov, ko sem kupovala avto, ga ne bi kupovala 3 mesece - kje ste bili takrat? 😛

Po nekaj opozorilih ali pohvalah smo se zvrstili na nekakšnem internem izpitu. Hecno, večinoma že imamo kar nekaj plezanja za sabo, ampak vseeno si ne moreš kaj, da ne bi močno čutil tistih oči, usmerjenih vate 😁 Vmes se je že začelo kazati sonce in končno je obetalo, da se bomo lahko pržili na skalah kot pravi plazilci. Po dolgem dopoldnevu tako za nagrado končno sledi sendvič in nekaj sladkega, za pravo sladico pa abzajlanje. Po tem, ko si dojel, kam vse se moraš vpet in potem odpet z vsemi tistimi matičarkami (mogoče jih bom lažje preštevala, če jim dam imena …?), si se moral psihično pripraviti na človeku povsem nenaraven gib - nagibanje vznak čez prepaden rob. No, morda pa ni tako nenaravno, očitno ljudje radi to počnemo - jaz se podobno počutim, ko nesem v garderobo probat nove kavbojke ali pa med odpiranjem kuverte s položnico. Vse troje te navda z neko vznemirljivo grozo, samo da se abzajlanje izkaže za res zabavno stvar. No, če nisi pretiraval z ovijanjem zavorne vrvice, kot nekateri (khm, jaz) 😀

Dozica adrenalina in navdušenja nas je pognala še malo plezat, dokler ni roza barva zahajajočega sonca polupčkala še zadnje vrhove smeri in nas nagnala pakirat ruzake nazaj na rame in do jeklenih konjičkov. Tam smo še malo oh-ali in ah-ali ob pogledu na barve sončnega zahoda, potem pa vuš! do kampa Pri Vovku, kjer so se začele priprave na žar-žur. Ker morajo vsaki tečajniki pokazati nekaj več kot prejšnji, smo mi letos drzno zastavili urbano-gurmanski menu: burgerji! 

Več o žuru in žaru pa kralj organizacije tega večera, mama&ata novih tečajnikov - mister Plazar.

Mira

Kot je navada na takih žurih, smo bili vsi zbrani okoli ognja oz. v tem primeru okoli žar mojstra, kjer je vsak nestrpno čakal na svoj burger. Tokrat ni bilo kitare, imeli pa smo JBL z glavnim DJ-em: DJ Vaso! Oz. vsaj zdi se mi da je bil Vaso 😅. Ko je vsak prišel do svojega burgerja in je imel v sebi že nekaj piva, so za piko na i tečajnice poskrbele, da je vsak dobil tudi nekaj za presekat. Vzdušje je bilo super, za vsakega se je našla neka debata in tako se je nadaljevalo.

Ker so pedagogi čez dan veliko delali in so bili izmučeni, so se seveda na poti v kamp ustavili pri Vikiju, kjer so nabrali zadosti energije za večer. Kot se je izkazalo, so Gašper, Aljaž in Vaso mogoče nabrali celo preveč energije, saj so kmalu po burgerjih postali glavni pevci in plesalci. Takrat se je žurka šele res dobr začela, mislim pa, da je bil za večino tečajnikov to kar šok, kajti kmalu po tem se je večina porazgubila po šotorih. Razlog za to je lahko čudovito petje ali pa jim je Simon nekaj zamešal v hrano, tega žal ne bomo nikoli izvedeli 🙂. 

No, čeprav smo izgubili kar nekaj članov, se je žur šele dobro začel. Kmalu sta prišla dva zaskrbljena moška iz kampa, češ da ne moreta spati (v tem primeru pa dvomim, da je bila kriva hrana 😀), a ko sta v roke dobila vsak svoj pir, je problem čudežno zginil. Žur se je nadaljeval, s časom nas je bilo čedalje manj in tisti, ki smo ostali, smo se zbrali okoli ‘’kamina’’. Ker je bilo čisto zraven vroče kot p******, smo se menjavali, da nobenega ni zeblo oz. nobenemu ni bilo vroče. Okoli druge ure pa je žur zapustil še zadnji tečajnik, tako da vse, kar se je zgodilo potem, je žal a mystery! Govori se, da so jih spat pregnali tujci, ker niso mogli spat (vse, razen Gašperja, on je zaspal ob ognju) ampak ničesar ne vemo za ziher!

Naslednji dan smo bili tečajniki prvi pokonci in pospravili prostor. Od vse hrane, ki je ostala, smo prištimal nek fruštek in po navodilih vodje odšli v Črni Kal, kjer smo nadaljevali s plezanjem. Več o tem pa Aljana.

Plazar

V nedeljsko jutro smo se nekateri manj, nekateri bolj utrujeni prebudili v pričakovanju novih športno-plezalskih podvigov. Seveda nismo bili toliko utrujeni od sobotnega plezanja, ampak od kvalitetnega žuranja. Zbor na srečo ni bil po vojaško, ampak se nam je prav počasi le uspelo zbrati na kup. Kljub temu, da nas ni ostalo več veliko, skupne ture še ni bilo konec. Tako smo tečajniki še vedno imeli nalogo, da poskrbimo za svoje nadrejene in smo s seboj v plezališče vzeli vse, da jih tudi tisti dan nahranimo. Še preden pa smo si vsi to kosilo zaslužili, smo preplezali kar nekaj smeri - no, toliko, kolikor so dopuščale posledice pretekle noči. Nekaj tečajnikov je pod komando Nejca še izpopolnjevalo včerajšnje vrvne manevre, ostali pa smo raztreseni po plezališču plezali smeri. Spravili smo se tudi v en projekt, ki pa je tudi ostal projekt 😂 Proti koncu smo že med plezanjem lahko začutili, da je današnji "žar" mojster Aleš že vrgel meso na gorilnik. Hitro nas je spravilo s stene in kmalu smo se najbolj lačni zbrali ob gorilniku. Malo smo se še podružili, tako pa se je naš dan in tudi naša skupna tura na Črnem Kalu počasi zaključevala. Prijetno utrujeni smo se odpravili vsak na svoj konec.

Aljana