Drama in veselje v nedrjih stare lepotice

Parkiramo v Krmi, kjer nam pogled na naš cilj dneva zakriva nizka oblačnost. Nekako zaupamo v računske sposobnosti ekip na ARSO-tu in se iščoč lovsko stezico zapodimo v gozd. Po nekaj prestopanjih levo in desno jo ulovimo ter se z dobrim tempom zapodimo v breg. Šele ko naše prešvicane nosove pomolimo iz gostega gozda, se oblak umakne in nam olajša navigacijski pristop do vstopnega raza smeri.

Po hitri namestitvi opreme se hitro zaženemo v prve raztežaje kar nenavezani, ko že zaslišimo glasove akademske naveze za nami. Ker oblak še vedno vztraja in nam zakriva pogled na steno, se kar zapodimo v en ogromen črn kamin, v katerem je precej klinov. Na srečo alpinistična starosta v naši navezi hitro ugotovi, da poplezavanje tod ni najlažje. Pogoltnemo naš orientacijski ponos in sledimo prijateljski navezi po ozki grapici do ploščatega sveta, kjer se končno navežemo. Vodja naveze se odloči, da mlajše moči v navezi pošlje naprej ter ves čas opeva grozo mokrih kaminov, ki nas še čakajo na poti do vrha. Ta širok in ploščat svet omogoča kar udobno vzporedno plezanje obeh navez, zato hitro prispemo do prvega mokrega kamina. Zaradi počasnosti si privoščimo neplaniran počitek, kjer dodobra preštudiramo kamin, za katerega se izkaže, da je najtežji vstop. Žmuljasta skala je hitro za nami in že sledi lahka daljša grapa, ki jo zmoremo preplezati nenavezani. Po prvem navezanem raztežaju stojimo na varovališču pod velikim kaminom, kjer me ob opazovanju gimnastičnih vaj in bojnih krikov predhodnikov kar malo navije. Izkaže se, da je kamin en velik nežen velikan, ki kljub svojemu grozečemu videzu ponudi lepo plezanje (glede na število klinov morda kar feratanje). Po hitri debati s simpatično polovico predhodne naveze sledi šok. Z enim napačnim gibom vsi dobimo lekcijo, zakaj hribovko plezanje ni frikanje in že gledamo krhko telo padati proti temačnemu dnu kamina. Vrv se hitro napne in zaustavi padec pod previsom velikega belega buhtlja. Izkaže se, da telo le ni tako krhko in jo odnese le z nekaj modricami. Hitro se oblikuje reševalni plan, kjer modri nasveti in prusikova pomoč hitro rešijo situacijo in že vsi skupaj stojimo na varovališču ob stiku s Sekločevo smerjo. Za zgodbo iz tega stojišča glej eno od starejših objav :)

Sledita še dva dolga raztežaja plezanja med ploščami in stebri, kjer se že pozna utrujenostcelega dneva. Ob pomakanju ravnotežja zagrabim za komplet in sanje o prostem vzponu splavajo po steni. Tekom dneva se vreme izboljša in tako posedimo malo pod vrhom Debele peči premlevajoč dogajanje današnjega dne ob strokovnem ocenjevanju nabora piškotov.

Modre glave se ne morejo strinjati, katera pot je boljša za sestop, zato se odločimo, da jo naša ekipa mahne po lovski, druga pa po markirani. Lovska pot nam pri sestopu ponudi obilico poskakovanja po balvanih ter dva skalna skoka. Prvega preplezamo, medtem ko se pri drugem poslužimo pomoči vrvi. Sledimo potki, ki se po izstopu iz grape vije levo, desno, gor, dol in po dobrih 2 urah in pol prispemo do avta.

Tam ponovno srečamo prijateljsko navezo iz smeri in se odločimo za hitro analizo v koči, da še dodatno utrdimo med ferajnovske vezi.

Mislim, da je tura vsakemu od nas prinesla veliko, Jure je pridobil pogoje za MP, Samo se je odlično znašel v vlogi turista na izletu, meni so pa bile podarjene neprecenljive izkušnje z vodenjem naveze v veliki in kompleksni steni.

Plezali smo Jure Buda, Samo Kristan in Mitja Kelemen

Jesih-Potočnik VI/III 500 m (600 m) , v Debeli peči