Prečkanje ognja in teme v Herletovi smeri

Ker so bili zadnji vikendi v avgustu bolj dežno obarvani, je bilo treba izkoristiti edini lep dan zadnjega tedna v tem mesecu. Tako smo se v torek, 30. 8. odpravili proti Ojstrici. Naveza: Matija, Seba in jaz.

V ponedeljek popoldne se odpravimo iz Ljubljane proti Logarski, ki nas že v dolini očara z lepimi razgledi na tamkajšnje hribe. Pri avtu se spakiramo in se v soju čelk odpravimo proti Klemenči jami, kjer so nas pričakali nasmejani obrazi tamkajšnjih oskrbnikov.

Izmenjamo nekaj besed in pripravimo plan za naslednji dan. Z Matijo, po kratki debati, Sebata prepričava, da bi šli sami razjasnit dilemo vseh mnenj o Herletovi smeri, ki jih lahko preberemo v različnih opisih. Tako je odločitev padla, jutri napadamo Herletovo prečko v 450 metrski smeri z oceno V,A1/IV!

Po res udobnem spancu se zjutraj zbudimo v jasen dan. Pogled s koče nas že kliče v severno steno Ojstrice. Ob kavi preštudiramo steno, saj se s koče lepo vidi smer, ki poteka čez naravne prehode.

Pripravimo robo, damo ruzake na rame in zagrizemo v klanc. Po slabi uri hoje pridemo pod severno steno Ojstrice. Poplezamo prvih nekaj metrov do višje police, kjer se navežemo in pripravimo sidrišče. Začetek smeri je lahek, a moker in blaten. Poteka po gredi levo in se zaključi s prvim težjim prehodom, mokrim previsom z oceno IV+. Po kratkem boju z mokro skalo se spravimo čez previs in naslednjih nekaj raztežajev si lahko spočijemo roke. Smer poteka po kratkem žlebu in se nadaljuje v levo prečenje. Ker je plezanje tu lahko smo imeli čas občudovati razglede na previse nad nami. Po nekaj raztežajih, ki jih je Seba uspešno združeval, smo prišli do prve votline od štirih, kjer se smer ponovno obrne v desno in po ozkih, izpostavljenih poličkah povezuje votline. Na koncu prečenja se smer dvigne v žleb, ki se izteče v največjo votlino, v kateri v tem času po skalah priteče tudi kar nekaj vode. Za nekaj minut se ustavimo in pregledamo skico, saj smo že nestrpno čakali najpomembnejši del smeri, prečko!

Smer nadaljujemo desno gor iz votline, ker se po začetnem mokrem vstopu v raztežaj prestavimo na zunanjo, suho stran rebra in splezamo do stolpiča pred detajlom smeri. Pogled navzdol nam prikaže pravo izpostavljenost smeri, pogled navzgor pa slavno Herletovo prečnico, kjer je zapel prvi sveder. Za nekaj trenutkov obstanemo in si ogledujemo ta res lep detajl smeri, ki ponuja odlično varovanje čez celo prečnico.
Vstop v detajl je nekaj metrska plošča, ki je po načinu plezanja čisto frikovska. Seba ga prepleza brez večjih težav, sama pa si po nekaj gibih vseeno pomagam s kompletom dokler nisem dosegla prečke, ki že pri vstopu ponudi odrešilno šalco. Sledi nekaj 10 metersko prečenje v levo, ki je bilo morda zaradi predhodne skrbi lažje od pričakovanega. Prečka se izteče na sidrišče, ki ponuja res lepe razglede na dolino. Zaradi izpostavljenosti pa sva s Sebatom tudi odlično videla Matijo, ki je bil še v prečki.

Smer se nadaljuje naprej s prečenjem v levo po izpostavljenih policah, kjer pa sva z Matijo potem ugotavljala, da nama je bilo bolj neprijetno, saj prečenje dvakrat zahteva tudi nekaj metrov plezanja navzdol, s katerim pa še nimava toliko izkušenj. Na koncu prečenja pristanemo na manjši terasi, kjer smo našli ostanke bakle, ki je bila pred šestimi leti prižgana v spomin 75. obletnici smeri.

Od tu se smer le postavi nekoliko navzgor in poteka po pragu, ki predstavlja še zadnji težji del smeri. Od tu naprej smo se povzpeli še po žlebu, ki se izteče v kamin za katerega pa glede na oceno III nismo pričakovali, da nam bo poklonil še zadnje lepo presenečenje v smeri. Seba je ob vstopu v kamin sicer našel klin, vendar se je odločil, da gre povsem v notranjost in preveri situacijo. Po nekaj trenutkih ga zaradi teme v kaminu ne vidiva več, čez nekaj časa pa le zaslišiva vzklike navdušenja. Z Matijo hitro slediva Sebatu in navdušenje je upravičeno. Kamin se popolnoma zapre in nudi prehod skoz luknjo, ki je dovolj velika le za enega človeka, tako da je ruzak potrebno porint čez. Za tem sledi plezanje oziroma rudarjenje po mokrem kaminu in izstop na sonce. Vsi blatni a zadovoljni splezamo še do grebena kjer se razvežemo in si čestitamo.

Temu je sledil še sestop po zavarovani Kopinškovi poti nazaj do koče, kjer smo opravili analizo in si nabrali moči za še zadnje višince do doline.

Za konec, gre za eno lepših smeri v Slovenskih stenah in za naju z Matijo bo definitivno ostala v spominu saj sva s to smerjo dosegla pogoje za mlajša pripravnika. Hvala Seba!