Romantika v Belih vodah

"Vikend imam plan it v Bele vode z mulci...če bi se kdo pridružil vabljeni". - je napisal Seba pred zadnjim vikendom v juliju v našo fb skupino in že so se začeli v naših glavah delat plani, kako bi konc tedna zbežal iz Ljubljane. Z navezo Aljažev se zmenimo, v soboto čimprej gremo.

V soboto smo že nestrpno čakali, da pride ura odhoda in takoj, ko je bilo možno odpeljali iz Ljubljane proti Italiji. Parkiramo na koncu Predilskega jezera, kjer nam je Seba že dan prej rezerviral parking. 

Hitro se spakiramo in odidemo Belim vodam naproti. Seba nas je že predhodno seznanil, da bomo šli nekje na pol poti mimo lovske koče, kjer bomo morali natovoriti toliko vode, da bomo imeli dovolj zaloge za oba dni, za šest oseb, saj pri bivaku vode ni. Natočimo vodo in se natovorjeni odpravimo naprej. Po dobri uri hoje z vrha hriba zaslišimo: A pivo mate?! 

"O Seba!", smo zaklical, "Mamo, mamo"! Veseli, da smo tik pred ciljem, smo pospešili in kmalu zagledali bivak in ogenj, za katerega se je Seba mučil cel dan. Namreč dan prej je deževalo in les je bil moker. Po vsem vloženem trudu je bil vesel za vrečko od piva in listi s skicami smeri so ostale cele. 

Večer smo preziveli ob ognju, instant pašti in najlepšem razgledu na naši gori, Mangart in Jalovec. Naslednji dan smo imeli v planu napasti dve smeri, tako da smo naredili še izbor in plan za plezanje ter izmenično varstvo najmlajših članic ekipe ter se počasi odpravili spat.

Budilka je zvonila 5.20, čas bo za sončni vzhod. Zlezmo iz spalk in jih prestavimo ven, ob opazovanju sončnega vzhoda spijemo kavo, pojemo zajtrk in se pripravimo na turo.

Prva naveza sva bila jaz in Aljaž S.. S Sebatom smo napadli smer Ive Piemontese (290 + 100m, IV+). Od bivaka je dostopa do smeri le 15 minut. Smer je dobro opremljena in orientacijsko nezahtevna. Prvi raztežaj so lahki, zato hitro napredujemo. Prvi manjši izziv se pojavi ob previsih kjer je skala nekoliko krušljiva, zato previdnost ni odveč. Ob koncu tega raztežaja, je Seba za lažje varovanje smeri podaril še klin, saj je iztek raztežaja skrajno desno, sidrišče pa na polici skrajno levo. Smer se nadaljuje po odlični in dobro opremljeni skali tik do grebena. Zadnjih 100m smo prečili pod grebenom cez škrbino in tam zaključili uzivasko plezarijo, ki jo je bilo čisto prehitro konec. Sestopili smo po vodniku, do grape, na južno stran gore in po gredini, ki vodi do dna stene. 

Ko smo prišli do bivaka, so nas tam nestrpno že čakali Aljaz Z., Hana in Tia. "Spijemo še kavo in gremo", namreč Sebata je čakala se druga tura dneva Severni Raz (360m, V-/IV) s Tio in Aljažem Ž., ki smer opisuje takole:

"Dostop tukaj je kar sanjski, saj smo rabili od bivaka le kakšnih 5 min. Prvi raztežaj ni težaven in smo ga kar hitro zlezli. Nato je sledila ena malo daljša prečka in že smo bili pod prvim kaminom. Skala je bila stabilna, ne kaj hudo krušljiva in klinov v steni ni manjkalo, tako da je bila uživancija na vrhuncu. Smer poteka bolj ali manj stalno po razu in nudi nore razglede na spodnji bivak ter okoliške vrhove. Sledila sta še 2 lepo izrazita kamina, ki smo ju opazovali že od bivaka predno smo se podali v smer. Po zlezenem zadnjem kaminu se smer lepo položi in v fiksni skali nudi lahko poplezavanje do vrha po kakšni III. Na vrhu si čestitamo in nadaljujemo s sestopom po južni strani Visoke Bele Špice. Sledila sta še 2 abzajla in 20 min hoje in že smo bili pri bivaku kjer nas je čakala družba z skledo makaronou. Kakšno veselje! Zaradi makaronov seveda.. :P"

Opisano dogajanje smo ostali spremljali kar iz »terase« bivaka, ki ponuja odličen razgled na smer. Medtem ko smo spremljali, kako se naveza giblje med skalami smo še spakirali, skuhali in se pripravili na povratek do Rabeljskega jezera. Po celodnevni turi smo žejni hiteli v dolino na analizo ture, ki pa se je zaradi izgubljenih avtomobilskih ključev zavlekla v noč, z analizo v Kranjski gori.

Zmatrani ampak zadovoljni in polni vtisov smo šli naproti novemu delovnemu tednu.