V direktno brez glave...

še ne pomeni brezglavo v direktno, čeprav s pozabljeno čelado.

Ampak lepo po vrsti. V torek pozno zvečer se s Sebatom zapeljeva do Doma planincev v Logarski dolini... pade pivo ali dve in tako naslednji dan zjutraj že ob toplem soncu na parkirišču na koncu doline pakirava za smer.

Seba: "Matr... sem rekel, da morava z mojim avtom kjer je vse not", in začne se lov za nadomestno čelado po celi Logarski dolini. Na koncu sva jo prek povezane mreže Sebatovih poznanstev našla in "rezervirala" na Okrešlju.

Dve uri in pol dostopa do stene Štajerske Rinke sva opravila v močnem soncu in melišče se je zadnjih nekaj višincev že pošteno vleklo. Sva pa imela ob pavzah vsaj dovolj časa razbrat linijo smeri, ki se vije mimo zastrašujočih črnih streh in previsov.

Plezanje je zares lépo in poteka po kompaktnih zajedah, klini pa so nabiti skoraj kot svedri v kakšnem plezališču. Vmes se najde kakšen previs in zanimiv prestop, po sidrišču na udobni polici sredi stene pa pride na vrsto prečka pod veliko streho. Smer sva splezala prosto in v enakovredni navezi ampak iskreno sem kar vesel, da se je žreb pri vstopu smeri iztekel tako, da je detalj smeri padel na Sebatova pleča. Po zahtevnosti prečka sicer ni bistveno težja od spodnjih raztežajev ker so za oprimke na voljo so velike šalice in luske. Toda izpostavljenost in zračnost pod nogami hitro dvigne pulz, ki bistveno hitreje pije moč iz rok v skoraj previsnem delu prečke, svoje pa doda še malo podrta skala. 

Po dveh lažjih raztežajih in izrazitem kaminu z zabavno plezarijo je težav konec in glede na vsa priporočila sva se odločila, da izpustiva glavo Rinke ter izstopiva po gredini oz. rampi. Izhod pa ni povsem razviden in sledilo je še kar nekaj poplezavanja ter na mestih celo previsnih prehodov, kjer sem Sebata enkrat prosil tudi za vrv – s plezalkami v ruzaku in ob izpostavljenem terenu previdnost ni odveč. Med poplezavanjem sva na ključnih mestih opazila kar veliko klinov ampak si nisva bila povsem na jasnem ali sva sledila pravemu izstopu ali pa je še kdo "zabluzil" po isti poti.

No na koncu sva srečno izstopila in se povzpela na vrh Štajerske Rinke. Skupaj sva skočila še na vrh Koroške Rinke potem pa so se najine poti ločile. Seba je z vso robo sestopil na Ledine, kjer je imel plane za naslednji dan, jaz pa nazaj skozi Turski žleb v Logarsko.

Super tura, Sebatu sem bil pa kar malo fouš ker je tako lepo povezal dva dni plezarije :)

Smer: Direktna v Štajerski Rinki (brez glave) 350m, VI/VI- 

popravek... Seba pravi, da sva šla na vrh in tako vseh 600m naredila :)