VRTANJE IN "ALBANKE"

18.julija se nas je peterica izbranih (Jurij Ravnik, Albin Simonič, Vili Guček, Dan Bojetu in jaz Miha Guna), podala na 12 urno pot, ki je trajala 16 ur. Cilj poti je bilo  glavno mesto Albanije Tirana, z namenom navrtati nekaj novih smeri v njihovih stenah "ALBANKAH"
Štart iz Ljubljane je bil seveda z enourno zamudo, prihod v Tirano pa ponoči s približno tri urno zamudo, in tako se je pot iz 12 ur prelevila v 16urno.

Pot skozi Slovenijo, Hrvaško, ter prvih nekaj kilometrov Bosne in Hercegovine je potekala precej hitro in gladko, nato pa se je v zgolj nekaj sto metrih prelevila v nekaj, čemur bi mi rekli vaška cesta, njim pa je le ta predstavljala glavno prometno žilo.Cesta je bila bolj podobna mešanici lukenj, makadama in nekaj starega asfalta za po vrhu. Tako je lahko Jurijev avto nabiral kilometre zgolj počasi. K zamudi časovnice, pa je pripomogla tudi črnogorska mejna policija. Tako smo na meji stali približno 2 uri, brez da bi kdaj zares ugotovili kaj se dogaja. 

Pred odhodom smo slišali premarsikatero zgodbo o albanskih dekletih, zato smo se odločili, da to "stran" Albanije raje pustimo pri miru. Seveda smo vse te zgodbe imeli priložnost potrditi že na sami Albanski meji, ko nam je  osebne izkaznice preverila prelepa deklina. Tukaj sem si zaželel, da bi pregled trajal toliko časa, kot na Črnogorski meji, vendar se to ni zgodilo in že smo urno nadaljevali svojo pot proti cilju. Naslednjo uro z Vilijem nisva mogla skrivati navdušenja in čez nekaj časa so se omehčali tudi ostali trije člani posadke, in dodali besedo ali dve k najinemu pogovoru.

Srečanje z plezalno skupnostjo iz Tirane, bi nam kaj kmalu lahko prestavila značilna Tiranska mestna vožnja, za katero velja pravilo »kdor prej pride prej melje«. Kljub vsemu pa smo prispeli do njihovega društva, kjer smo hitro ugotovili, da celotna njihova skupnost šteje nekje med 15 in 20 plezalcev. Ob tej priložnosti, sta Vili in Albin obujala spomine o časih, ko tudi Slovenija ni premogla kaj dosti več športnih plezalcev.

Naslednji dan je minil v soju ogledovanja potenciala in odločitve, na katero steno se bomo usmerili. Odločili smo se za steno, precej podobno, vendar večjo od naše Osapske. Naslednje štiri dni, pa je svoje veščine v mestni in podeželski vožnji pilil Dan, ki se je vanjo tako vživel, da smo proti koncu tedna vsi sumili, da ima tudi on vsaj nekaj Albanskih korenin. Dela v steni so potekala gladko in hitro. Še posebej Jurij je pokazal izjemne veščine vrtanja, ki jih je osvojil skozi leta dela pri projektu OSP. Sam pa sem poskrbel za manjši pripetljaj in sicer za nenamerni vozel na Jurijevi
vrvi, ki ga je ohromel za slabe pol ure. Situacijo je rešil s pomočjo nekaj kletvic, sam pa sem se mu od spodaj navzgor z cigareto v roki, goreče opravičeval in storil nič, kar bi mu lahko pomagalo in olajšalo delo. Tako se je vse srečno končalo in nastalo je 30 novih smeri, katere lahko vidite na slikah. Tukaj, nam je na pomoč priskočila tudi legenda slovenskega plezanja Klemen Premrl, ki je naše smeri v " ALBANKAH"  testiral in podiral, kot po tekočem traku.

Albanija- dežela prijaznih ljudi, strpnih udeležencev prometa, modernih gradov in palač grškega videza, blišča kot ga poznamo iz Las Vegasa, prelepih še neizkoriščenih sten, dežela Mercedezov, divjega mestnega življenja na eni ter revnega podeželjskega na drugi strani, ter prelepih deklet, je v meni pustila željo po vrnitvi. Ob naslednjem obisku pa morda kanček pozornosti preusmerim tudi na tiste "strani" Albanije, katere smo tokrat pustili pri miru, misleč, da je za vse tako bolje.

P.S. Smer The lost Wish je nastala v spomin prijatelju Maksu. 

Lp,
Miha Guna