Prvi vertikalni metri v Geršak – Grčar

Rana budilka me ne vrže pokonci. Saj tečanjški živci kratijo spanec pred prvim okušanjem hribovske skale. Saj se večer prej dogovorimo z Nastjo, da naju Nejc pelje v slavno Geršak – Grčar v Vežici. Miheličevo hvalo dopolnijo sive glave na ferajnu. 

Kar dolg dostop  nam popestri mokrota in tropska vlaga v gozdu. Kar se odraža tudi na skoku, saj ponjem teče majhen potoček. Z vsakim višinksim metrom, bolj zgubljamo upanje, saj nas pogled na črne lise na beli skali ne navda z optimizmom.  Po kratkem meditativnem posedanju pod smerjo, pa se le odločimo in zagrizemo v smer. Po popravljeni orjentacijski napaki, v prvem raztežaju smo že v drugem, kjer nas pričaka slap v detajul smeri. Čeprav ne zgleda obetavno ga zmoremo, eni na fraj, eni z trebuščkanjem, eni pa pač z žrtvovano vponko. Za trdo delo,  smo poplačani s suhimi platkami v nadeljevanju smeri. Po katerih kar večamo praznino med našimi nogami in meliščem v podnu. Po dobrih 3h priplrzamo do izstopne grape. Vendar se za povratek v dolino odločimo za spuste ob vrvi, kjer zataknjen štrik poskrbi, da počistimo malo krušljivega skalovja iz stene. Vendar se uspešno, še preden meglice zakrijejo nebo, sončimo pod smerjo. Tečajniški kulinarčni prsti pa poskrbijo, da so želodčki polni in ne protestirajo pri sestopu v dolino.

Na koncu se je izkazalo, da Mihelič in sivoglavci ne pretiravajo in je bila res lepa izkušnja.