Smer bodoče Gospe (prvenstvena), IV+/M4-M5?,WI4,150m

20.3.2022: Peter Hrovat, Samo Tuma.

S Perico sva v nedeljo (v drugem poskusu) zlezla kratko a lepo linijo ledu, ki se nahaja v severni steni Lipanskega vrha, ki pa ima malce siten vstop. Slap se lepo vidi iz doline Krme, približno 30min hoda od Kovinarske koče, ter 15min čofotanja navkreber. 

Previdno predlagava da gre za prvenstveno smer, kajti nisva našla nobenih zapisov o tej steni, niti nisva v smeri opazila kakega klina ali kakršnegakoli znaka prehodov morebitnih predhodnikov. Vesela bova kakršnekoli drugačne informacije.

Smer se začne v zatrepu, pod slapom, kjer nas pričakajo previsi. Morda se v drugačni ledni sezoni naredi celo sveča do tal, vendar tokrat je bil edini smiseln vstop razmeroma sitna prečka (M4 ali M5, oziroma IV+ v skali) - slava gre Perotu, ki jo je pofajtal naprej! Skala je večinoma slaba, in edino smiselno varovanje je bilo na mnogo klinov, ki pa jih ni bilo enostavno dobro zabiti. V tem raztežaju sva pustila 3 kline, ki so bili dobro zabiti na smiselnih mestih.

Pričakal naju je nasledni raztežaj, kjer sva prestopila iz prečke v led, tam je bil pred nama še en suh previs, tako da je že izgledalo da bo spet problematično napredovati, ampak sva potem dokaj hitro našla nekakšen obvoz (M4), ki je bil v teh razmerah naravnost uživaški, saj sva našla pravi pravcati škripavec, strinjala sva se da je to najboljši škripavec te sezone v naših hribih. :) Tu sva pustila en bomba klin. 

Zadnji raztežaj je šele slap, ki je viden iz doline (WI4), ki je bil letos pa sicer že kar proti koncu. Zato je bil verjetno lažji s stališča plezanja saj je imel poličke in je bil lepo razčljenjen v navpičnici. Po drugi plati pa je bilo varovanje bolj vprašljivo (tanek led, vse bobni ob udarcih), in je bilo v kombinaciji z resnimi previsi pod nama za napredujočega precej bolj psihično naporno kot kak tipičen WI4.

Na vrhu je izgledalo možno, da bi se dalo nadaljevati smer še kakih 100m po lažjih a luškanih kaskadicah (WI2-3?), a sva se zaradi dolgega dneva in mnogo zabitih (in izbitih) klinov raje odločila, da smer tu po glavnih težavah zaključiva. Tam sva družno pojedla zadnji sendvič z lepim Laninim sporočilom, in pustila urejeno sidrišče za spust na dva dobra klina, drugi spust po vrvi pa je bil na še zadnjo zaplato dobrega ledu z abalakom. Po vrvi sva naredila dva polna spusta, torej 120m, a zaradi vijuganja smeri navzgor potrebujemo tri raztežaje.

Vesela bova če jo bo kdaj kdo ponovil in poročal o razmerah. Npr. spodnja prečka bi bila po najinem skromnem mnenju občutno lažja, če bi imela škripavec namesto neuporabnega pršiča, medtem ko bi bil led verjetno težji če ga bi bilo več. 

Čestitke Perotu, ki je pogumno potegnil oba težja raztežaja naprej, in hvaležen sem svojemu bivšemu vodji šole, da sem bil povabljen poleg na tej res posebni avanturi. Lep zaključek, lepe zime. In zdaj že tradicionalna, ena huda smer na sezono s Perico. :)