Peter Pan v Zajzeri

V soboto 12. februarja sva se z Lucijo odpravila v italijansko dolino Zajzera (predlagal kdo drug kot Seba). Štart je bil ležeren, ciljni slap še nedoločen, dostop v dolino lednega sveta pa naj bi detajlno naštudirala v avtu. Navezo sva sestavljala svobodnjaka, ki sta vedno do sedaj pripravo na turo prepuščala zagnanim navigatorjem in sistematikom. Doline ni bilo težko zadeti, opis pa tudi ni bil bogve kaj, saj so bile tako opisovane tekaške proge vsepovsod, parkirišč pa tudi pet. Na neki točki parkirama in zarinema v prvo sled ob parkirišču, ki sem jo videl na voglu med sproščanjem urina. Slapovi se tako ali tako vidijo iz ceste, veliko ne morema zgrešiti. Kaj kmalu zmanjka sledi in pičima ravno linijo proti cilju. Pot je neugodna, vsak korak je lahko trd srenec ali mehek sneg, ki se na momente udre do mednožja. Po kakšni slabi uri pridema pred vznožje snežišč, kjer je treba izbrati slap. Malo sva si želela La Belle Furlane, ki ima navrtane štante za sestop, a naj bi bila na vrhu slabo narejena. Po krajši debati izberema zares estetsko linijo Petra Pana. Lucija je slap plezala prvič, jaz pa drugič, zato sem dobil čast plezati v vodstvu, hkrati pa čutil manjšo napetost, kako bo šlo vse skupaj, saj v tem slapu ni bilo štantov, Lucija pa tudi ni vzela žičnatega obešalnika, ki bi v urgentni situaciji služil kot abalakov. Glede na najine izkušnje, nevednost kako bova prišla dol, kakšen bo led, ali sva sploh sposobna…se v človeku vzbudi pravi alpinistični moment. V celotni dolini je le še ena naveza, najin slap pa brez ene luknjice. S prvim zamahom cepina se začne poetika (kljub talarjem). Zaradi Kikijevih x-dreamsov me v roke ne navija pretirano, o mečih ne bi razpravljal. Po čudovitem prvem cugu, prvič zavrtam semi viseč štant na vijake in se sprva previdno vsedem vanj. Čez minuto se že počutim udobno in brez skrbi varujem Lucijo, ki je občutila, kako je varovati pri miru na mrazu. Zarinema dalje in da se slučajno ne bi počutil preveč domače, ob udarcu cepina zaslišim tisti neugodni globok zvok med steno, vodo in ledom, kot da je ravno dosegel resonanso. Prišel je čas za krajše vijake in občutek nežnosti, ki je botroval naslednjih 5,6 m. Kaj kmalu se slap položi, na vrhu je ponavadi nek lažji mix, po slapu je zatekala voda, zato si vzamem nekaj minut za opazovanje in razmislek. Na levi strani zagledam manjšo votlino, na robu katere je zrastel močan ledeni steber, ki je kar klical po abzajlu. Ko se zopet srečava na štantu si vzamema kratko pavzico in pokomentirama prihajajočo evakuacijo. Na oko bi rekel, da tak steber na dol zdrži 10 ton, vendar, ko sem se vsedel vanj brez backupa, sem bil še kako statičen. Sori, ta objava je dolga. Skratka, na varnem doli nardima selfija, pospravima opremo in se podama proti avtu, do koder zopet ne najdema poti, sledima instinktu, na koncu pa pridema direktno do avta. Da ne bi bilo konec avanture, se malenkost zamenima in zalutama v Avstrijo, kaj kmalu pa se pridružima ekipi rašičanov po zismki tehniki, s katerimi smo v Gali popili zasluženo pivo.