Sinji slap in Teranova smer

Ob 6.34 me Jure Buda in Matko pobereta z Miškotom Piškotom. Smer: Jezersko. 

Na dostopu Matko upraviči svoj sloves na ferajnu, vžge svoj 4x4 turbo in naju počaka pod Sinjim Slapom. Tam se na vstop že pripravlja ČAO naveza, mi smo naslednji. V vrsto se postavita še dva tujca. Poskušam razbrati, kateri jezik govorita, nakar ugotovim, da sta korošca. Ni podnapisov, a vseeno se vsi zaklepetamo, vzdušje je res prijetno in komaj čakam, da začnemo.

Razmere so idealne in z Budo čisto napaljena zapikava cepine ter dereze v najin prvi slap. Kakšna uživancija. Na zadnjem raztežaju nama Matko ponudi opcijo, da plezava naprej. Obema se zasvetijo oči. Poda mi ledne vijake in že pičim. Za mano odmevajo Matkotovi nasveti, ampak iskreno sem tako zagreta, da ga samo na pol slišim. Izstopim pred Češko kočo in uporabim obstoječe sidrišče, Buda za mano pa drevo. Za nama dvojno varovan pripleza še Matko.

Ker ura ni še niti poldne, se nam zdi škoda iti domov. Gremo pogledat še Vikijevo svečo. Na poti od Češke koče proti Ledinam smo sami, previdno stopamo in si polnimo baterije ob nedeljski tišini. V Vikijevi sveči je gneča, zato se odločimo za Teranovo. Na poti srečamo mrtvo lisico. Mrtvo hladna niti ne odzdravi.

Sestop, dostop, Matko spet prižge svoj 4x4 in naju najinih zadnjih 100m opazuje iz vstopne votline. No pressure. Pretvarjava se, da nisva še nič zdelana in poskušava lepo in profesionalno hodit na račko v derezah. Ko prisopihava do votline, zarinemo še v Teranovo. 

Po njej praktično poletimo. Škripec škripa, v smeri smo sami in čez dobri dve uri že stojimo na vrhu. Čas beži, ko se človek zabava. Čaka nas še sestop skozi Žrelo, zato sva z Budo v polni pripravljenosti, ker se kot vestna tečajnika zavedava, da smeri še ni konec. 

Ko smo na varnem Matko spet aktivira 4x4 in naju počaka na skali pred gozdom. Načelnika obvesti, da smo vsi živi in zdravi, s Samotovo navezo, ki je bila tudi v dolini, pa se zmenimo, da gremo še na zaslužen pir po fantastičnem dnevu. 

V gostilni nas pričakata sotečajnika in naš vodja šole, tovariš Samo. Maša, Filip, Buda in jaz se počutimo kot pravi mali baby alpinisti in zadovoljni nasmehi na obrazu potrjujejo dejstvo. Danes smo vsi vendar zlezli svoj prvi slap! 

Na poti domov igra Ribja Čorba, Matko poje, z Budo pa žal ne znava besedila, zato se samo zadovoljno smejiva in odpirava usta na suh’. Prispemo v Vižmarje, zaprem vrata Miškota Piškota in s tem je konec še enega krasnega vikenda.