Prvi ledni v Sinjem slapu (WI3 150m)

Naveza: Samo Kristan, Maša Žnidaršič, Filip Plešnik

V soboto, dan pred odhodom na (zame) prvo pravo ledno turo zvečer na Vršiču na hitro staknemo glave in se dogovorimo za nedeljo. Naveza Samo-Maša-Filip. Ciljamo na Jezersko, Sinji slap in Vikijeva sveča.

Tudi zato, ker smo po sobotnem »treningu« precej pomrznjeni sklenemo, da zjutraj krenemo ob nič kaj hribovski uri. Samo pravi, da bo zjutraj v slapu zagotovo gužva, kasneje pa več miru (»Res upam, da tudi ostale naveze ne mislijo enako kot mi« še doda.)

Ko ob devetih krenemo iz Ljubljane, termometer na Jezerskem kaže -15°C, a ko prispemo na izhodišče, sončni žarki že precej segrejejo okoliški zrak. Med pristopom pod steno pustimo prosto pot tudi godrnjanju, češ, da je bilo včasih moč z avtom priti malodane do prvega štanta , danes pa je zaradi tekaške steze na Jezerskem drugače. Pristop, ki traja dobro uro, vendarle ogreje še zaspane mišice.

Ko prispemo pod Sinji slap, so vse predhodnje naveze že visoko v njem, za nami pa nikogar. Taktika uspešna! V spodnjem delu nas čaka nekaj steklastega ledu, vendar strmina ni prehuda in hitro napredujemo. Uživancija! Po drugem štantu naju Samo na hitro poduči, kako se gre »štajerca«, ki ga potegnemo v vmesnem delu. Še dva cuga in smo čez. Izhod iz slapu se nahaja tik pod Češko kočo. Če bi bila zunaj vročina in koča odprta, bi lahko plezalcu kar s šanka po abzajlu spustili okrepčilo:).

Sestopamo po dobro uhojenem snežišču po levi strani slapu. Od spodaj še enkrat pogled upremo v Vikijevo svečo, ki zaradi pozne ure, kljub želji ostaja za prihodnjič. Odhitimo v dolino, kjer se prepustimo nabiranju izgubljenih »joulov«.

Zahvala inštruktorju in odličnemu pedagogu Samotu za izvrstno vodenje! Prsti po slapovih zdaj še bolj srbijo