Robanovi nedeljski (piš)kotki

Vzhodna stena Ojstrice: Kocbeckova grapa, III, 400m

Po Sebatovem priporočilu se odpravimo v neznane konce, cilj naše na koncu le ene tročlanske naveze je Kocbeckova grapa v vzhodni steni Ojstrice. Zjutraj na zboru tečajniške ture pred ferajnom se dokončno opremimo in dvignemo še Đanezijeve vijake. V samotnih koncih nas zjutraj pozdravi zaprta bencinska (adijo kava) in prazno parkirišče s kuliso stene Ojstrice. Vsi že pri avtu slutimo, da bo tura »ta prava«, čeprav Neža skrito upa, da gremo samo na sprehod do konca ceste.

Na začetku nam je kazalo dokaj klavrno. Kristjanu je žensko obotavljanje in »ne- napadalen mud« segel do spremembe razpoloženja in v njegovih očeh je ugasnila iskrica, ki je iskala v vsakem ledu graparski slap, o katerem je govoril Seba. Pa smo kljub vsemu sledili najbolj široki grapi na koncu hudournika in se kmalu zaleteli v nekaj podobnega slapu. In iskrice so se vrnile nazaj v oči najbolj alpinizma željnih. Tri štiri zdaj in že smo navezani pikali v neznano, še vedno večinsko prepričani, da smo daleč stran od naše grape. Kiki je potegnil dva raztežaja naprej in kaj kmalu, eni bolj drugi manj presenečeni, ugotovimo, da smo v naši grapi. Ostanki prusikov naših predhodnikov so nam dali občutek, da bomo tudi mi danes obračali. Ura je zgodnja zato rinemo naprej, ker če gledaš od dovolj daleč je vsaka stena strašna in neprehodna ne? Potrebno jo je vzeti pod drobnogled. Že od daleč se nama z mulči zdi, da je na vrhu skalni skok, ki nas bo obrnil. Pa morava poslušati Kristjana, ker ma dobre argumente in na vsako dilemo odgovor. Odločitve padejo in na naše veselje se tudi vršni skok izkaže za splezljivega v zahvalo bornemu ostanku ledu, ki ga pokriva. Enga prjatla klina z Mulej ne morva dobit ven iz skale (ker sva seveda pozabili spakirat kladu in tolčeva k nore s cepini v res čudnih pozicijah). Mulej še zavzdihne: “Pa si res nism mislna, da bom še pozim te kline zbijala!” in že slediva Kristjanu, ki je pri štantu veselo zavriskal: »Mislm, da smo s ta hujšga vn!« (iskreno moj najljubši del dneva). Grapa je bila miks večih piškotkov – od ledu, skale in različnih vrst snega. Kristjanu se ni zdelo nič posebnega težko, nama z Mulej pa kje že skoraj na meji in je Kristjan za psiho malo bolj »zategnil«. Top - po najinem okusu. Po preveč urah (nekih okroglih 5ih urah grape) dejansko pripikamo na vrh. Pri kapelici na Molički planini nas pričaka čudež z neba:  pojavita se dva mlada fanta, ki sta nas pripravljena iz planine Podvežak (avto sta imela v resnici precej nižje, ker cesta ni prevozna) peljati v Robanov kot. Za nas je bila to super rešitev, da nismo potrebovali posegati po alternativnih opcijah prevoza (beri klicanje mamic, bratov, kolegov), ker smo bili v odločitvi, da se ne vračamo čez grapo, složni kot še v nobeni odločitvi tistega dne.

V Braslovški Afriki se pogrejemo (ker smo cel dan preživeli v senci) in podkrepimo ob ekstra prijazni postrežbi, ki nam ne zapre vrat tudi par minut pred zaprtjem. Analiza ture pokaže, da smo sprejemali dobre odločitve in se veliko naučili. Pa na koncu smo se mel vsi fajn, čeprav je bilo vmes napeto še kaj drugega kot samo vrv.:)

Kristjan Matoz, Neža Mulej, Špela Juvančič