Alpinistični krst v "Centralnem" (WI4+, 240m) , krvavi Seba in Jelkine modrosti

Naveza: Seba Hamberger, Mitja Kelemen, Gašper Reberšak

"Pa ne bomo se vozil drugam, če je okol nas tok možnosti" je Seba hitro spremenil plan, ko smo po skupni turi v soboto pili pivo v Erjavčevi koči, kjer smo tudi prespali (prvotno so bili cilj slapovi v dolini Zajzera). Ker je dostop do slapov v Prisojniku kratek in je lep vikend obetal gužvo smo za začetek taktično določili malo poznejšo uro, da bi se izognili zgodnjim navezam. Zjutraj je bil tako čas za obilen zajtrk, nekaj kavic - Sebatovih ne bi mogli prešteti na eno roko :) in dobre pol ure Jelkinega monologa (Jelka je "zanimiva" gospa poznih srednjih let), ki nas je iz svojih bogatih izkušenj zasipala z zabavnimi življenjskimi modrostmi, ki so se nanašale tudi na naše prostate in bradavičke... (če je blo pa zjutraj -12°C)

Nekaj po deseti smo začeli z dostopom in že od daleč je bilo jasno, da bo gužva. Pod Prisojnikom je bilo okoli 15-20 navez, ki so se porazdelile po slapovih. Odločili smo se za Centralnega in med pripravami opazovali navezo pred nami. "Penja ljubičasti!", se je zaslišalo iz slapu in Seba je južne sosede vljudno vprašal, če jih lahko prehitimo. Strinjajo so se in potegne mimo njihovega štanta, ki je bil samo na polovici raztežaja. A kaj ko so bili nad nami v slapu predstavniki še dveh sosednjih držav in z višjih navez v ustnico kmalu faše porcijo ledu - ko se obrne izgleda kot pravkar nasičen lev. Na ledu pusti nekaj "markacij" ampak krvavitev hitro poneha in brez težav zleze do sidrišča pod svečo, ki je tudi najtežji del slapu. Ker se v sveči najde kar nekaj poličk za noge in vdolbin za cepine jo zlezemo brez težav – Seba pravi, da je letos precej enostavna in pozneje težavnost slapa določi na WI4+.

Preostanek slapu je lažji in super priložnost za vadenje gibanja v navezi ter trening lednega plezanja, zaradi dolžine pa proti koncu vseeno že začutimo meča. Sicer je led v slapu zelo raznolik – od povsem mokrega "putrčka" do zelo suhih in mrzlih predelov, ki se med seboj lahko menjujejo v nekaj metrih. Hitro pridemo na vrh in se pripravimo za abzajle (skupaj jih je 5). Navzdol je v štantih precej gužve, čeprav bi napredujoče naveze za sidrišča z lahkoto porabile tudi led. Ko se že pripravljamo za tretji abzajl do nas prileze prva plezalka iz hrvaške naveze in ko se "zguzi" med nas ter negotovo štrika v našem štantu smo še bolj veseli, da smo jih na začetku prehiteli.

Sledita še dva abzajla po povsem zaledenelem štriku in sestop, kasneje pa v Gali ob pici in pivu izmenjamo izkušnje z ostalimi tečajniki ki pridejo s pristopa na Zadnjiški ozebnik.

Za naju z Mitjo je bil to uradno prvi alpinistični vzpon. Res lepa izkušnja, ki vzbudi navdušenje nad lednim plezanjem in alpinizmom nasploh. Svoje pa seveda dodajo tudi Sebatova energija in poznanstva zaradi katerih nikoli ni dolgčas.