Epopeja v zgornjem štuku Triglava

Z Obrazom imava odnos. V moji alpinistični karieri povratki v že plezane dolge smeri niso posebej pogosti. 160m Sfinge je v tem smislu drugačnih. Spomnim se Valičevega zapisa po branju katerega sem si ustvaril mnenje, da je treba tako smer splezati od podna. Tak je bil tudi prvi poskus. Z Jeryem sva leta 2015 začela po Jugovem Stebru. Po nekaj poplezavanja in gori-doli iskanje prehodov sva enkrat, ne preveč zgodaj popoldan, zaplezala v Sfingo. Spomnim se mnogih klinov in tega da sem v drugem poskusu najtežjega raztežaja padel pri gibu na zadnjo šalco. Bil sem tako zmatran, da sem komaj preplezal VII+ nad tatežkim cugom. Spomnim se tudi grmenja nekje proti vrhu smeri in tega, da se mi je kljub ne prosto preplezani smeri, zdela huda pustolovščina.

Naslednji poskus preplezati Obraz je bil s Timonom, toda tisti dan zvezde niso bile v pravi konstalaciji. Po preplezanem Jugovem stebru sva do roba stene odpujsala kar mimo Sfinge.

Sledila je naveza s Pintijem poleti 2017. Jugovega stebra sem imel dovolj, zato sva tokrat začela po Skalaški ter preko Zlatorogovih polic prišla v Amfiteater. Sfinge sva se lotila kar po levi in verjetno po Razu Mojstranških veveric preplezala malo previsoko. Sledila je ogabno krušljivo prečka (verjetno Pajkove police), ki naju je pripeljala direktno pod Giljotino. Pinti je v drugo uspešno splezas, sam pa sem, prepričan, da bo šlo, med poskusom odtrgal šalco na začetku strehe. Takrat sem napisal “V Obrazu so fucking close! To bi lahko splezal! Pa potem zlomil oprimek, ne vem če se še kdaj vrnem…”. 

Enkrat v začetku 2021 so me poklicali s Studia Virc, če bi s Pintijem za dokumentarec preplezala Sfingo. Priložnost za poravnat račune je bila prava in bil sem prepričan, da tokrat bo pa šlo. Po tednu družinskega morja, konec junija smo Rožle in Jaka ter midva s Pintijem oboroženi s cepini in derezami ter kamerami in droni zakoračili proti luknji. Zadeva je bila tokrat bolj filmska - z nekaj postanki za snemanje, spustom po smeri, plezanjem, padanjem, plezanjem in spet padanjem. Če že splezal nisem, sem za film vsaj dobro nažgal.

Pravzaprav brez tiste odlomljene luske niti ni toliko težje. En boleč džem in si v podobni situaciji, kot prej. Očitno pa jaz ne znam džemat, ali pa imam pretanko roko. Alternativna beta je vklučevala poličke v stropu, fingerlocke in spektakularno križanje. Prešvoh. 

Potem še enem neuspelem poskusu se je začel notranji dialog. Zakaj bi sploh hodil še enkrat tja gor? Smer je itak en krušek s sicer legendarno zgodbo, ampak obstaja še en kup res dobrih smeri. Preplezalo jo je že veliko alpinistk in alpinistov. Kaj hočem s tem dokazat? Potem pa je tu še vprašanje filma. Čist bo bedno zgledal na televiziji, da sem tisti beden poraženec, ki je prešvoh, da bi splezal. Pa potem se ne bom mogu pohvalit na internetu, sprejemat kepic (čestitanje je v času epidemije postalo pase) in živet z občutkom, da sem po vodničku preplezal najtežje preplezljivo mesto v steni. Zajeban je tale EGO.

Vseeno je prišla odločitev, da grem nazaj. Velike zgodbe o grande turi čez celo steno je zamenjal frikovski pristop in malo krajši jesenski dnevi. Dva planirana dneva je odplaknil boleč gleženj in zobobol. Morda pa je bil to le STRAH, da bom spušil še enkrat. 

Ko sem že pokopal razmišljanja o letošnji Sfingi se je konec septembra ponudila priložnost. Z Antejem ob nekulturi uri mahava v hrib, gledava meglo, prehitevava pohodnike in se sprašujeva a bo ok za plezat. Na vetru je mraz, sam gor po zih kul. S tistimi raztežaji sem sedaj že na ti, tko da hitro odabzajlava na izhodišče in začneva s plezanjem. Kot skrito orožje se izkaže rokavička za džemanje na desni roki. V drugem poskusu, s tresočo navito roko vpnem štant. Tulim. Čisto nekulturno.

Ante se je v drugo brez drame šetne čez cug. 

Pri celi zgodbi je v ospredju osebna drama in ob vseh prostih vzponih Sfinge ne objektivno gledano ne kakšen hud presežek. Verjetno pa je tako ali tako v vsakem (alpinističnem) dejanju le iskanje nečesa znotraj sebe.