Divja koza Krobath-Metzger

Divja Koza, Krobath - Metzger, IV+/V, 550 m

Spet bo lep vikend. AO Tržič organizira vikend dolomitov, v spomin na nam dragega Slavka Rožiča. Plan je bil, da se gre. Potem pa služba v petek, vožnja do tja, v nedeljo pozno nazaj in nikakor ni zneslo. Zato se odločiva, da v petek popoldan odrineva proti koči Pellarini v Italijo in v soboto plezava v Višu, smer Krobath Metzger. Ko prideva do koče, naju prijazni oskrbnik povpraša kam sva namenjena, nato zavrti telefon, na drugi strani veze pa Emiliano Zorzi, avtor mnogih italjanskih vodničkov, ki nama smer odsvetuje, zaradi ogromnega podora v lanskem letu. Predlagal nama je istoimensko smer v Divji kozi, ta pa je že tako bila najin plan B. Hvala g. Zorzi na prijazen namig in prijeten klepet.
Ob 5h se zbudiva v lepo jutro, z vrhovi v megli, zajtrk so pa začeli streči šele ob 8h, ker se zvečer ne zmeniva, da odrineva prej. No, glede na to, da je še vse megleno, grem nazaj spat. Šele okoli 9h zarineva proti steni in upava, da se megla razkadi. Sneg pod smerjo ne predstavlja ovire. Do prve poličke solirava, potem pa se naveževa zaradi precej vlažne skale. Kmalu stojiva pod mahastimi, mokrimi kamini, tukaj se vprašam, kje je g. Mihelič videl eno najlepših smeri v teh koncih. Kobacam se čez te ozke predele, nahrbtnik se mi zatika ob vsak kamen, iz mojih ust je slišati same »lepe« besede, lovim sapo in upam, da se čimprej zbašem ven. Izvajam take akrobacije, za katere sploh nisem vedela, da jih zmorem, tako da na koncu, vsa blatna prilezem ven in ponovno zadiham.
Sledi nekaj lažjih delov, prečke desno, levo, desno, skratka potovanje po steni. Lahko rečem, da je gornji del smeri precej lepši, tam pa najdeš dobro, kot pravi g. Mihelič, dolomitsko skalo, res uživaš, ko odkrivaš vse te neverjetne naravne prehode.
Kaj kmalu ugotoviva, da stojiva pred zadnjo uganko, nek ozek kamin, katerega verjetno vsak spleza malo po svoje. No meni ni bilo za it v kamin, ker je bil ozek, namočen, pa v spodnjih sem se dovolj nadelala. Predlagam, da pod previsom zavijeva levo in kamin obideva. No, na koncu ugotovim, da sem ga spravila v večjo težavo, kajti ta obvoz je ocenjen s VI (A0), prepisano iz Italijanskega vodnička. Dobro, da vsaj tehničarit znam, edina poka, kamor si lahko vtaknil frenda in prste, je bila mokra in spolzka. Tudi nadaljevanje do vrha, ni bil sprehod, šalce so zginile, stena izpostavljena in pokonci, pa vendar, kmalu stojiva na božjih policah, s katerih se usmeriva proti levi, od koder naju možiclji pripeljejo do prvega štanta, pripravljenega za spust po vrvi. Oba sva navdušena, kajti temu spustu, so sledili še trije, za prve tri abzajle, je bila dovolj ena vrv, za zadnjega pa sva uporabila dve vrvi in je bilo ravno prav, da prideva iz težjega dela sestopa v lažji, šodrasti svet, od koder se sprehodiva nazaj do koče. 
Ponovno cel dan sama, ljubi mir, tišina, slišati je samo zvok klinov in mene, ki se mučno svaljkam čez kamine. Kaj si še sploh lahko želiš, ajde, mogoče suho klobaso na vrhu smeri.
Krasna smer, z gornjim delom je to sigurno dokazala. Čudovito izkoriščen dan. Še kar nekaj lepih naju čaka v teh koncih.

Spisala Barbara Medved ao Tržič