Valle dell'Orco

Konec junija in začetek julija sva bila z Evo za dva tedna na dopustu v centralnih alpah. Ideja je bila par dni ogrevanja v valle del Orco, nato pa premik v višje hribe. Zaradi nestabilnega vremena in slabih razmer sva ostala kar cel čas v območju Orca. Drugi teden sta se nama pridružila še Miha in Katarina, ki sta se potem premaknila v val di Mello.
Dolina Orco je granitni raj, znan kot evropski Yosemiti, nahaja se v Grand Paradiso national parku v Italiji. Plezali smo (redko) navrtane večraztežajne platke, večraztežajne in enoraztežajne poke, ki imajo navrtana samo sidrišča, ter počene in nepočene smeri v plezališčih. Regija ponuja tudi plezanje balvanov, kar pa nam ni preveč dišalo. Znano je da regija ne ponuja veliko lažjih smeri, spodnja meja je nekje na 6a. Tu bodo najbolj uživali tisti ki suvereno plezajo 6b na frende. Za nas ostale se vseeno najde nekaj materiala, smo pa plezali manj, takrat ko pa smo, pa smo se posluževali tudi tehničnih metod, metod posranih gat, ter tudi obračali. V vsakem primeru, plezanje tukaj mi je bilo nekaj najbolj kvalitetnega skalnega plezanja kar sem videl kjerkoli, tako da močno priporočam, tudi manj vplezanim! 
Kampirali smo na 1600 m, večino dni je padla tudi kaka kaplja dežja, tako da je bila puhica nujna oprema, kopalke so ostale suhe. 
V prvem tednu raziskovanja sva z Evo naštudirala tudi opcije za podvige v hribih, za izhodišče nam bo služil odličen Rifugio Pontese, ki se nahaja v stranski dolini, slabo uro vožnje in slabo uro hoda od kampa. Ko se je odprlo prvo vremensko okno, smo tako Eva, Mifi in jaz splezali klasično smer Malvassora (D, 4c, 280m), na najbolj markanten vrh Becco Meridionale della Tribolazione. Stena je nekako Špik/3 premaknjena za 1000 metrov višje (3360 m). Seveda brez neumnosti tipa krušljive skale. Sidrišča so navrtana, vmes je precej preperelih klinov, drugače pa pride prav velik set frendov. Sestop je najlažje kar po vrvi, da se iti pa naokrog po normalki, ki pa vseeno zahteva nekaj plezanja do III. 
Proti koncu dopusta se je odprlo drugo vremensko okno, tako da smo šli še enkrat v hribe. Ponoči je na žalost zapadlo precej novega snega višje gor, tako da so plan A smeri za ta dan odpadle. Situacijo je rešila fenomenalna šefica koče, ki nam je predlagala kako leto nazaj prvič splezano in navrtano smer ki je ležala pod snežno mejo. Poleg tega nas je povabila da kot gostje ostanemo pri njih še eno noč. Dan kasneje se je sneg že večinoma stopil, tako da sva z Mifijem napadla plan A, 680 m dolgo smer Leonessa Tron (D+, 4c) ki pripelje na vrh gore Becco di Valsoera. Tako sva na vse zgodaj zjutraj že stala pod prvim raztežajem ki je bil na žalost detajl. Žreb je padel name in kako uro in 20 metrov kasneje sem moral priznati poraz. Najbolj tečno mi je bilo plezati z velikim in težkim nahrbtnikom, saj sva morala zaradi sestopa čez tovoriti vso zimsko robo. Mihu vsa potem naštimala tag line, tako da je lažje preplezal ta raztežaj. Potem so zadeve stekle in nadaljevanje smeri sva podelala zelo na hitro. Zelo pomaga da so sidrišča navrtana, da se kje najde tudi kak klin, ter da je skala fenomenalna. Nisva bila nič prehitra, saj naju je na vrhu dohitela gosta megla, po kateri sva se zgubljana na sestopu po snegu. Na koncu sva vseeno sestopila v doglednem času da sva obranila slovensko čast v koči (šefica naju je pričakovala enkrat ponoči). 
Torej imeli smo precej nepričakovan potek dopusta, ki pa se je izkazal za zelo prijetnega. Raziskali smo tudi manj znano, ampak izjemno kvalitetno lokacijo za plezanje, dobra poletna alternativa Chamonixu recimo.