Korošica je špica - 1. del

Na vremensko obetaven in lep junijski vikend (11. - 13.6.) se je približno polovica tečajnikov pod okriljem parih inštruktorjev odpravila na Korošico, kjer smo naslednja dva dni okušali pristno (krušljivo) skalo iz osrčja Kamniško-Savinjskih Alp. Najbolj zagnani fantje so se odpravili kar v petek zvečer, okrepitve pa so sledile v soboto zjutraj. Ne glede na to, ali smo hodili ponoči ali podnevi, nas je večino zavedel neznani storilec, ki je v snegu pustil sledi v napačno smer. Tako je sicer pot, ki je markirana pičli dve uri in petnajst minut, za nekatere trajala "nekoliko več". Poleg tega je bilo na poti kar nekaj snežišč, kjer ob zdrsu "mačja tehnika" ni ušla. A nič zato. Ko smo zagledali Korošico, je sledilo veliko olajšanje, saj smo lahko končno odložili zares težke nahrbtnike (ta vikend ni bil lačen in žejen prav nihče). 

Tako smo iz naše baze pri ruševinah nekdanjega Kocbekovega doma na Korošici odrinili proti mogočnim, a prijetnim stenam Vežice, Vršičev in Lučkega Dedca. Glede na bogato pošiljko snega v letošnjem letu so bili skoraj vsi pristopi do stene v duhu zime, tako da nam prav zagotovo ni ušlo še več prečenja strmih zasneženih melišč in sestopanje po zasneženih grapah. Največ smeri smo splezali v Vršičih, Črtova naveza pa je splezala še Severozahodni raz (IV+) v Vežici. V Vršičih smo v različnih navezah osvojili Lukmanovo (IV+/III), Preložnikovo (V-/IV), Rekrutsko (V-/IV) ter Mimo votline (IV/IV).

Dan se je bližal h koncu, v široko dolino Korošice se je začela zlivati hladna meglica, ki smo jo hitro pregnali z ognjem, ob katerem smo se greli še cel večer. Zvečer je sledila prava pogostitev za naše prijazne in strpne inštruktorje. Začelo se je s kuskusom in špageti s tuno (na žalost prelomljenih na pol, kar je po Maksovem mnenju smrt za Italijane - do Dolomitov se bomo že naučili), potem pa so prišle na vrsto palačinke. Palačinkopeka večera sta bila Mifi in Nejc. Ker bi bile palačinke preveč enolične, je Nejc razširil ponudbo s pripravo odličnega hrustljavega šmorna. Tisti večer smo izumili korošiško specialiteto: palačinke s figovo marmelado in nutelo. Morda nam je pa zato šlo naslednji dan še bolje. :) Polni vtisov smo že okoli enajstih pridno ležali v spalkah, v pričakovanju novega dne.

V nedeljo so se naveze nekoliko spremenile. Splezali smo vsak še po vsaj eno smer - padla je kultna Večerna smer (IV) Frančka Kneza, ki je v teh stenah tudi sicer kar dosti lomastil, Črna jama (IV), ter zelo zanimiva kombinacija Črnske smeri (III) in neznanega števila smeri v bližnji okolici. Ni problem pametovati s kavča (ali šotora), ko beremo plezalni vodniček in gledamo rdeče črte, kako lepo in pregledno prikazujejo smeri na fotografiji stene. A realnost je kruta, in v Vršičih je toliko smeri, da se nekatere prepletajo, združujejo, križajo... Skratka, če imamo pri vstopu v steno načrt splezati eno smer, ni izključeno, da se bomo vmes dotaknili sosednje (upajmo, da ne trikrat težje :D) smeri. 

V popoldanskih urah smo odrinili proti avtom na Podvežaku, in utrujenih mišic, a nasmejanih obrazov, odšli vsak na svojo stran.