Zimsko - pomladni povzetek

Ker sem bolj kampanjske sorte in mi sprotne novice ne ležijo, se v mislih lahko preselite skoraj pol leta nazaj, ko se začnenja tale povzetek. Torej - za tiste z dolgo pavzo na šihtu, ker tole ne bo kratko :)
Lockdown me je našel na Dolenjskem. Športna vzgoja na daljavo je kar bedna stvar, ne priporočam. Brez ostalih večjih obveznosti (na žalost en čas tudi brez službe) sem imel enkratno priložnost enkrat v življenju svojo hribovsko kondicijo spravit na zadovoljivo raven. Nabavil sem literaturo, naštudiral in začel puščat švic in kožo po okoliških gozdičkih, vinorodnih hribčkih in hribih ter domači garaži. Prvič v življenju projektiram balvane v skali. Kul!
Ob rahljanju ukrepov sva začetno ogrevanje opravila z Nastjo. Grebenčkanje okrog Krvavca je bilo luštna uvertura, sledilo je smučanje po hribčkih nad Jesenicami, Voščca, Klek, pa z mladinci na Hudiškov Bošt... Prvo resno turo sva s Samom opravila v Vratih - malo podrajsajte nazaj po galerijah. Tomazinova v Stenarju je bila super, presežek ture pa je bil seveda "sleepover" z medičko, pivom in instant obrokom ob šporgetu. Obrok je bil sila okusen, stranski efekt produkta "Mexicanischer Bonnensuppe" pa je bil turbo pogon naslednjega dne. 
Kak dan pred Mifijem in Sebatom sva z Jurijem Tratarjem (AAO) plezala Grapo med Travnikom in Šitami. S smučmi sva dostopila v Tamar, prespala pod nadstreškom in štartala zgodaj. Vstop smo zmogli zaradi snežnih sabelj, ki jih je premogla naveza Šparovec - Murn. S kombinacijo Jurijeve višine in Andraževih akrobacij smo se skobacali čez vstopno zev (upam da bo filmček naložilo), pa tudi višje je bila plezarija kar resna. Precej prepričan sem, da smo plezali preveč na levo in si smer začinili precej bolj, kot bi bilo treba - meni je najtežji raztežaj kar zrahljal živce. Kranjčana sta si pametno uredila logistiko tako, da sta sestopila na Vršič, naju pa je v popoldnevu in večeru čakal mučen sestop (in vzpon) čez Jalovčevo škrbino. Smučke sva dosegla pošteno zdelana, od koče do avta pa sva pa švignila z zmagovalno kombinacijo krasne zarezne tehnike (v dolino) in teka na smučeh z ruzakom (v klanec).
Malo kasneje sva z Jakobom Skvarčo (AAO) zalotila Desnega pod Prisojnikom v debelih razmerah. Veliko vriskanja je bilo. S temi modernimi cepini je veliiiiiiiko lažje...
Endorfini ki jih je sprožil navpičen plastičen led še niso dobro izginili, ko sva zarinila znova. Plani so bili večji, a so jih omejile večerne obveznosti, tako da sva zavila proti Črnemu Grabnu v Storžiču. O predhodnih vzponih nisva vedela nič, kar je dandanašnji že kar svoje vrste razkošje. Naletela sva na super razmere in izredno uživala v lepem mešanem plezanju. Zadnji raztežaj je bil napet, lep in v vseh pogledih presežek. Sestopila sva po Kramarci (ker sem jo že dvakrat šel in nikoli zlezel), kjer sva se pozdravila s Kekcem in se malo postrani gledala z nekimi nevljudnimi lokalci, ki se jim je tako mudilo, da se jim ni zdelo vredno počakat 2 minutki, da se Jakob spravi iz najožjega skoka. Ne, sej je blo treba gužvat v tistem ozkem grlu. Bedno.
Razmere v Kalški Gori sva zamudila, tako da z strmimi smermi ni bilo nič. Tako sva se namesto tega z nespodobno težkimi nahrbtniki pridružila Barbari, Sašu in Jerotu v stopnišču med Malo in Veliko Kalško Goro. Uživaško in v fini družbi, na sestopu pa prava pomlad!
Teden dni kasneje sem spet v Vratih, tokrat z atijem v družinski navezi. Pozdraviva se z fit fotroma Tilnom in Andražem, ki gresta smučat za Cmir. Tudi midva, samo da greva gor po Slovenski. S smerjo hitro in z užitkom opraviva, okus pa malo pokvari za za obe moje pesti velik kamen, ki naju preseneti v Prevčevem izstopu. Kljiub hitri reakciji ga moram odbiti z dlanjo. Modrica se zdi majhna cena ob dejstvu da kljub padcu in spuščenih cepinih usem preprečit zdrs. Prečenje do Cmira je ena sama plaža. Ati med smučanjem vriska, jaz pa ne, ker testiram ali se da smučat v dvojnih zimskih čevljih. Da se (če je koga zanimalo), ampak res pritiska na meje tistega reka, da se je "boljš slabo peljat, kot dobro hodit".
Za prvomajske so bili plani večji, a jih je odplaknilo vreme. V lepo prazni Paklenici sva z Jakobom plezala BWSC, kjer nisem poravnal dolga, Jakob pa je kot drugi zlezel prosto. Drug dan enaka zgodba v noro lepem Klinu - mene malo nad detajlom smer izpljune in prijadram skoraj na stojišče, Jakob pa kot drugi spleza prosto. Tretji dan so prsti že švoh, tako da pristaneva v Izgubljeni djeci (blizu Centralnega kamina). Vse 3 dni uživava super Rašiško družbo, Karlovačko pivo in domače dobrote.

Zdej naj se pa skale posušijo!
Se vidimo!