Grapa med Malo in Veliko Kalško goro

Velikonočni ponedeljek je bil kot nalašč za polnjenje baterij v naših gorah. Trojno navezo smo tvorili Eva Ulčnik, Samo – švajcer in jaz. Omejitev gibanja znotraj regij ni bila problem, saj je imel Samo sveže informacije o razmerah s področja okrog Kalške gore, kjer so imeli pred kratkim izpite zimske tehnike. Dostop nas je vodil skozi kopen gozd preko plazovine do vznožja grap Kalške gore. Po krajši debati se odločimo za grapo med Malo in Veliko Kalško goro, ki se je izkazala kot super izbira za naš nivo. Plezali smo v enakovredni navezi, ki jo je s prvim cugom otvoril švajcer. Najprej smo se s še eno navezo malo sekali in pizdili en čez druge…ampak, če ni fovšije, je za vse dosti. Sicer smeri ne moreš zgrešiti, pa vendar smo bolj namerno kot po naključju proti koncu ubrali svojo varianto. Še zadnjič se prevežemo in Eva nas popelje na vrh smeri, kjer so jo greli pravi pomladanski sončni žarki, dokler nisva do nje prispela še midva. Ko se posončimo, pojemo in zložimo opremo, sestopimo po lovski poti proti Žagani peči, kjer so nam pot olajšale stopinje, ki bi jih naj nekaj časa prej po neuradni informacijah naredil Bertoncelj. Varovali smo se na metulje, kline in ledne vijake, razmere so bile super, družba pa odlična. Mislim, da je prav vsak izmed nas dobil kvaliteten in poučen cug. Očitno se bo to zimo še plezalo.

V cvetju