Jezerske morene in psihaža

Pozno v soboto zvečer sva se z Benotom na vrat na nos dogovorila, da greva naslednje jutro na Jezersko s primarnim ciljem Grintovčev streber in Nemško smerjo v Dolgem hrbtu kot backup.

Neupoštevajoč policijsko uro sva se pred šesto zjutraj odpravila (malce nespametno) proti Jezerskem s smučkami in vso plezalno opremo. Nespametno, ker kot sva kmalu ugotovila, so spodnja pobočja razrili izjemni plazovi (predvidoma med visoko otoplitvijo tekom tedna), ki pa so ponoči seveda pomrznili. Tako, da so najini psi okusili sneg le do spodnje postaje gondole preden sva jih naložila na ruzake in peš nadaljevala proti grapi levo od Vikijeve sveče. 

Ko sva prišla iz grape na desno, sva videla, da je Grintovčev steber suh, Nemška nad nama pa je izgledala kar užitna. Splezala sva tričetrt smeri. Trije pokončni segmenti so nudili prijetno plezanje. Prva dva sta imela beton, tretji napihan sneg tako, da se je bilo treba malo naguziti v kamin ampak nič težjega. Varovanje malo mešano na žaru: veliko zabijanja klinov, frendi, ledni vijaki v led in v sneg pa tudi en svedrovec se najde v smeri.

Smeri nisva sledila do Mlinarskega sedla, ker sva vedla, da bo zahtevnejši del ture sestop z le-tega. In nisva se motila. Za tistih bogih ~200 m prečke v desno sva porabila več kot uro časa. Strmo snežišče je imelo mehek zgornji sloj ter trdo podlago in so konice derez na momente kar neprijetno drsele navzdol. V mislih pa sva seveda imela nesrečo od Lačna lani. 

Zato nama je obema zelo odleglo, ko sva prišla do prvega sidrišča za spust. 2x60m spusta in sva bila na snežišču, kjer me je Beno opozoril, da bova smučala v temi, če ne bova pohitela. 

Seveda sva kljub hitenju smučala v temi. Sama smučarija ni bila omembe vredna, bolj hanging on for dear life po pomrznenih plazovinah in da sva bila pri avtu kakšno uro prej kot bi bila sicer.

Sicer pa so razmere na severni strani kar spodobne. Vsekakor pa priporočava peš dostop :D