Zahodni greben Kalškega grebena

Kalški greben po zahodnem grebenu III/2, 800 m

Sobota 19.12. 2020

Tkole, končno vikend, ko so nam dali malo več svobode gibanja. Ma v končni fazi, živim v fajn regiji, dovolj izbire. Suhadolnik sem izbrala za izhodišče samo 1x, za na greben Kočne. Kaj, če bi ga šla še malo raziskati. Strinjava se, da greva po zahodnem grebenu na Kalški greben. Smer je dolga 800 m, časovnica 2 do 3 ure me je prepričala 🙈. Ja poleti mogoče, pozimi pa ne veš. Ampak tako, kot se me učili v Tržiču, če ne greš, še slabo ne more bit😄🤷‍♀️. #pogrešamvas❤

In sva šla. Z dostopom do smeri sva opravila brez orientacijskih težav, višje pa so se pojavile težave, no jaz sem imela malo večje kot on, kajti sneg je bil totalno gnil, vdiralo se mi je do riti, zdej pa ti vleč tako rit ven vsak drugi korak😄.

Višje sta se slabemu snegu pridružila še megla in veter. Uspešno sva iskala prehode, na treh delih sva se varovala pa zopet iskala, videla pa nisva daleč pred sabo, ko sva po 7h urah stala na vrhu. In ja, zgazila sva Kalški greben. Da stojiva na vrhu, sva pa ugotovila šele takrat, ko sva zagledala na snegu smučine. Nič, dol bo treba, čimprej z vetra, ki nama je metal led v oči. Kmalu sva zagledala markacije, sestopala sva po markirani poti. Megla nama je malo otežila sestop, GPS pa naju je lepo vodil do prvih stopinj, do kamor so prišli predhodniki, na vrhu pa tudi po markirani poti s te strani ni bilo nikogar. 

Okoli 19 ure končno zagledava Cojzovo kočo, no v bistvu sva jo zagledala, ko sva šla mimo😄

Poiščeva zimsko sobo, da si jo ogledava in ko sem zagledala pograde z odejami, sem bila odločena, da se ne premaknem več iz tistega prostora do jutra. In ostala sva v zimski sobi, čaja je bilo dovolj, hrane tudi, zeblo naju ni, na noge sem navlekla volnene rokavice, pokrila sem se s petimi odejami. 

Naspala sva se, spočila tudi, o tem kako zlomljena sem zjutraj zlezla s postelje, pa ne bi pisala, ja to je ta čar karantene, ko je pohod na Jošta dogodek dneva😄

Prebudila sva se v čarobno jutro in prav počasi odpujsala domov. 

Fajn kondicijska tura, zanimiva izkušnja, ko vidiš, kako si dejansko lahko pomagaš v megli in kako zelo zgubljen si lahko.

Če ne greš, še slabo ne more bit, mešani občutki, tura bi bila ob drugačnih razmerah čarobna, tako jih je pa Sebek precej poslušal večji del poti, fant ima srečo, da je hiter, kdo bi pa to prenašal 11 ur😄, ja toliko časa sva borbala.

Spisala Barbara Medved Ao Tržič v navezi z mano