V slogu Kekca, Debelaka in Ašnbrenerja

Po čiščenju telefona sem našel zapis moje zadnje skalne ture letošnje sezone. Glede na korona zatišje malo za spomin na boljše čase. Ne vem zakaj nisem v steni nič slikal, le na dostopu in izplezavanju, zato si bom drznil drzniti in vzel sliko sredi stene iz čao strani. 

Skratka,

bil je večer prej, ko sem se vzdržal drugega pira, pa čeprav smo se po dolgem času zbrali stara klapa. To noč je bilo težko zaspati, saj so misli kar odhajale med prebrane opise te zgodovinske smeri. Štart je bil zgoden in s Kekcem sva se po snidenju na bencinski v Radovljici spraševala po drugi kavi. Kaj kmalu, ko v hladu jutranje zarje na Vršiču nase obesima vso robo, se je zgodilo pričakovano. Keko je zarino v takojšen klanec, kot da bi šaltal iz 1 do 4 ter nato v 2 prestavo. Ko se mi mašina po nekaj minutah končno zagreje, mu lahko začnem slediti, dokler se ne ustavima na super placu, kjer je en član naveze odvrgel nekaj še kako nepotrebne teže. To je bil tudi zadnji trenutek čiste pavze v dnevu (ne vem zakaj so me tudi štanti utrudili ali pa se mi je tako samo zdelo), ki sem ga preživel gledajoč barve sveže rojenega jutra. Tekom dostopa sva grizla grebenček za grebenčkom, ki so izmenjaje vedno znova kazali in skrivali mogočno steno Travnika. Ne vem zakaj sem mislil, da bo vse bol lagano, ko končama z dostopom in zacnema plezat, pa čeprav naju je čakalo se 800m stene. Kekec pred vstopom v steno ni bil navdušen nad mojo čik pavzo in je že čakal navezan na oba konca vrvi, ki jih je očitno premetal, dokler sem sam prihajal k sebi. Potem pa nič kaj dobrega, bedna krušljiva skala, pa čudni, sicer kao lahki cugi eden za drugim. V tem delu stene sem se že spraševal, s čim bo ponudil tako opevan srednji del, da na koncu vsi tako hvalijo to plezarijo. Zgodi se res nepričakovano, kot ljubezen. Skala postaja izjemno kompaktna, gibi pa dobivajo vedno večji estetski pridih, ki pišejo poezijo naslednjih desetih cugov. V tem delu stena nekje 10 raztežajev praktično ne popusti in se težave gibljejo med spodnjo V in zgornjo VI stopnjo.  Ko prideva v zadnji del stene, težave počasi pojenjajo, sorazmerno pa se začnejo pojavljati znaki utrujenosti. Tukaj so naju obiskali tudi prvi sončni žarki, ki so bili hkrati tudi žarki upanja, saj so se cugi po toliko urah začenjali zares vlečt. Naslednjo uro je telo dobilo kardio komponento psihološke vztrajnosti, dokler se smer ni prelevila v izpostavljeno polico in grebenski prehod, ki naju je popeljal do sestopne točke. V tem trenutku je Kekec tudi prvič na turi neverjetno popil celo svoje prve požirke vode. Na takrat zaznavna čutila bi rekel, da je spil med pol in deci vode. Sam pojem do konca vse kalorij vredne zadeve iz rukzaka in popijem kar se da izotonika, saj sem vedel kaj me čaka. Janez se je sicer nekaj časa še trudil pogovarjat z mano, vendar ko požene, si kot Francka, ki teče za vozem. Pa ni bilo vse tako grozno. Med sestopom se je dan prelival v noč in sončni žarki so v zadnjih izdihljajih svojih barv obsevali grebene Mojstrovk, kar  po takšnem dnevu v človeku pusti delček, ki se ga ne da kupiti. Po uri dvajset sva bila tik pred temo pri avtu in se že peljala proti Koči na Gozdu, kjer se je pojedlo več kot zasluženo pivo.