AvanTURA na JV razu Kukove špice (III-IV)

Uff, dobro da danes dež pada, ker blazinic na rokah nimam, noge pa tudi fajn čutim. Včeraj, 10.10.2020, smo izkoristili res lep jesenski dan za eno (avan)turo v JV razu Kukove špice (III-IV). Kljub nizki oceni, pa so dodatne snežne razmere proti vrhu, ter »divjost« same ture, poskrbele, da smo bili na koncu vsi kar ponosni nase da smo to zmogli. Ekipo smo sestavljali Janez, s tečajnicama – mano in Renato, ter izvidniška naveza Tajda-Anže M., ki sta se izkazala za nepogrešljiv del ekipe, s svojim požrtvovalnim iskanjem smeri in posojanjem čelke (častim pivo). Pri pripravi na turo hitro ugotoviš, da je Mihelič zelo skop v opisu, hribi.net sicer ponujajo nekaj več teksta, nikjer pa ni nobene uporabne slike. Mogoče bo tale opis komu služil še kot pomoč v orientaciji (slike), bo pa bolj doživljajski spis kot kaj drugega :)

Samo turo smo začeli v ležernem vzdušju, ker se tudi pot iz izhodišča lepo počasi vzpenja skozi gozd. Pomahali smo še novim tečajnikom, ki so imeli predavanje v gozdu na varni razdalji, ter se polno opremljeni (s plezalkami, gojzarji, derezami in cepini) podali proti začetku našega dostopa. Tukaj smo šli pogledat vse tri grape, in ugotovili, da opis na hribi.net misli na PRVO grapo, ko reče dve grapi pred odcepom »normalke«. In smo zarinili v taprvo grapo, kjer nas je pričakalo zgledno poplezavanje, vendar z obilo »šodra«. Ob parih sproženih kamnih, se mi je naredil kar cmok v grlu, tako smo se držali bolj skupaj, oz. ne direktno drug nad drugim, ter res pazili na kaj stopamo in kaj prijemamo. Sam na koncu je vedno kriv štrik! Potem pa pridemo do tega prvega previsa (III/IV), ki ga je Anže gladko posoliral, mi smo se pa vseeno raje navezali. Po tem pa še kar nekaj poplezavanja gor, pa po travah in v iskanju tega prvega klina (po travah v desno). In smo ga našli, tu sta šli navezi vsaka po svoji varianti (leva se je izkazala za malo lažjo – če si alpinistični inštruktor že veš kaj delaš), na koncu pa smo vsi skupaj prispeli do našega raza – ja to je bil šele opis dostopa.

Glede na opise, ki govorijo o neki strašljivi prečki, sklepamo, da smo sicer ubrali rahlo drugačno varianto, ki pa nas je prav tako pripeljala do vstopa v smer. Tu so nas pričakali štirje raztežaji precej razgledne plezarije in še vedno kar krušljivega terena. Večina se nas je vsaj za težje dele opremila s plezalniki, Tajda pa je v stilu prvopristopnikov premagala celotno smer kar v gojzarjih – kapo dol (o razlogih pa ne bomo 😊). Skica za smer ni potrebna, po razu, pa malo levo pa malo desno. Po zadnjem raztežaju in mojemu veselemu preobuvanju v gojzarje, ture niti približno ni bilo še konec. Kaj kmalu so nas pričakale snežne razmere – še dobro, ker da bi za brez veze nosil dereze in cepin v tak hrib…. Tako je sledilo poplezavanje (deloma tudi navezano) v derezah, s cepinom in brez, dokler nismo spet prišli na sončno stran raza. Edino sonca ni bilo več. Jaz sem za srečo darovala Gori en reverso, pa Renata je ponovila isto, in temu pripisujeva srečen sestop. Sedaj pa res samo še po grebenu do vrha. Greben je res precej »vrvohodski« in zahteva 100% zbranost, ker te opevane »kompaktne« skale kar ni in ni bilo na spregled. Tukaj res hvala Janezu, Tajdi in Anžetu, ki so nama pomagali prečiti kak bolj zagaten del ter poskrbeli, da je celotna tura potekala v sproščenem vzdušju. Vrh smo dosegli še pred nočjo, zagledali čudovit razgled na amfiteater pod nami, potem pa kar brez malice hitro sestopili, ker je tečajnica pozabila čelko (dodatno tepeškanje zasluženo). Iz samega nočnega sestopa pa slik ni, veliko smo se drsali po meliščih, potem pa na avtomata v gozdu, eno nogo pred drugo, dokler nismo po 14h na nogah, okrog 22h sedeli v avtu in je začel padat dež. Za vreme smo se dobro dogovorili – pa še dan smo izkoristili do konca. Po taki res kompleksni turi smo bili vsi zadovoljni z doseženim 😊

Hvala vsem za nepozabno dogodivščino!