Kogel in Štruca, Skuta pa namesto češnje na torti

Včeraj sva se s Tino (AO Kranj) odpravili v KSA. Virensa (IV/III, 160 m) v Koglu sva imeli v dobrem še od pomladi. Sicer naju je malo skrbelo, da je še pretoplo za J steno, a nama je šlo vreme na roko. Rahel veter, ki je z meglicami kar precej časa zakrival sonce, je poskrbel za odlično izkušnjo v prazni, sicer popularni steni. Smer je res lepa in lepo opremljena. V drugem raztežaju sva se s prehodom v desno izognili kaminu. Miheličev opis (no, saj počasi začenjam razumeti njegovo logiko :-)) je zelo natančen, pa tudi drugače orientacija ni zahtevna. Predzadnji raztežaj Tina pleza, jaz pa ji spotoma berem Miheličev opis detajla "Navzgor po gladki poči do previsa. Korak levo in v razkoraku čezenj v razčlenjen krušljiv svet." Drži kot pribito!  

Glede na to, da sva od avta štartali ob šestih, Virens pa ni celodneven zalogaj, sva malo pogledovali proti razu Skute. Kljub temu, da sva izplezali dokaj zgodaj, ne pa tudi najbolj hitro, so bili najini apetiti še vedno veliki. Ok, če ne Skuta, ker vzame kar nekaj časa, pa kaj drugega... in nama pogled uhaja k Štruci (ta je bila še ena moja velika želja). Ker je vedno treba imeti plan B, C, D... ima Tina seveda s seboj skico obeh smeri v Štruci iz Miheličevih Slovenskih sten. Nato se odločiva... nič greva pod steno, če ne drugega, pa samo dostop pogledava... Sva se kar malo namatrali na melišču do pod Štruce, ampak tam... Obračanje ni nobeni več prišlo na misel. Kakšna skala! Pakleniška skala! Razjedeni žlebiči, platke, skalna ušesa, šalice... Smer Črnivec-Pibernik (IV/III, 150 m) res ni dolga, je pa čista poezija. Klinov ni bilo veliko, je pa veliko možnosti naravnega varovanja.

Na vrhu zadovoljni zaradi izkupička dneva tehtava možnosti sestopa in se odločiva za kratek vzpon na Skuto in sestop mimo bivaka in čez Žmavcarje. Noč se je že delala, ko sva prišli do avta, ampak nama so se pa še kar oči svetile.