Jugov steber a.k.a. prvič v Steni

Ideja dveh tečajnic: Gremo pogledat Steno!

Odgovor alpinista: Kaj bi pa šle? Men se Nemške pa Bavarske res ne da spet.

In potem se začne brskanje za alternative. Skalaška z ladjo je rezervirana že za drug dan, kaj pa zdaj … In najdeva Jugov steber. Spletni opisi z drugih alpinističnih odsekov so obetavni:

Smer je čudovita, zanimiva, pravo potepanje z lepimi razgledi tudi na Sfingo in Amfiteater pod njo.

Seveda naletiš tudi na kar krušljiva mesta, a kje v naših stenah teh ni. Večinoma pa gre v težjih raztežajih za zelo lepo in zanimivo plezanje.

Nad smerjo sva bila zelo navdušena, prav tako nad odlično skalo. …Edina sva si, da je smer morda celo lepša od nekaterih sosednjih, ki so v Tinetovem izboru. No, če bi bila tam, bi bila gotovo že na polno opremljena in plezana…Priporočava…

Vprašava še za kakšno dodatno mnenje in nasvet in akcija – plan je narejen.

Po jutranji gužvi v Vratih smo na poti do Stene. Smer se lepo vidi že od daleč, do vstopa pa sledi še nekaj lahkega poplezavanja, ki smo ga večinoma opravili kar nenavezani. Vstop označuje štant, ki je viden tudi, če ga malo zgrešiš – preizkušeno. V vodničku Stena sta sicer na dveh vrisih dva različna vstopa v smer, desni pa je zagotovo boljši.

Za plezanje smo se držali opisa in skice gospoda Božidarja z AO Jesenice (http://www.alpinizem.net/2015/06/30/stena-jugov-steber/), ki nas je lepo in jasno vodil skozi raztežaje. Pozoren je treba biti pri začetku zadnjega raztežaja, kjer je treba levo, ne desno. Dodali pa bi še to, da detajl, ki je označen (previs v tretjem raztežaju), sploh ni zares detajl, ampak bi mi za detajl oklicali prehod med dvema previsoma v zadnjem raztežaju. In potem si na melišču na vrhu in gledaš dol, kako daleč je dolina Vrat. Smer je sicer krušljiva, a vse v mejah solidnosti, drugače pa res lepa in zanimiva, pa tudi precej resna. Naš zaključek lažjih raztežajev je bil, da »če maš take trojke, petk sploh ne rabiš«, ker so kdaj presenetile s precej težjimi deli kot pričakovano. Ves čas nas je spremljalo lepo vreme, sonce smo srečali samo v enem raztežaju, da nam ni bilo prevroče, razgledi pa so zares veličastni.

Po preplezani smeri pa pride na vrsto še precej poplezavanja pred izstopom na Plemenice. Mihelič sicer ta del opiše približno takole: Odslej boš sledil izstopnemu delu Jugovega stebra, ki pelje navzgor čez več velikih, proti desni usmerjenih gred, povezanih z žlebovi, obrnjenimi v levo. Tretji od teh žlebov je oblikovan v globoko grapo. Iz nje izstopiš skozi ozek preduh. Znajdeš se pod velikansko, za ta del stene izredno značilno gladko ploščo. Tu si se priključil Zlatorogovim stezicam. Plošči v imenitnem plezanju stopiš na teme, se vzpneš na 5 m višje ležečo poličko in ji slediš desno čez številne, ne vedno lahko prehodne grape do izstopa na Bambergovo pot.

Bere se precej enostavno in jasno, a ko smo enkrat stali na melišču nad smerjo, nadaljnja pot ni bila več tako očitna. Sledilo je kar precej poplezavanja, nemalokrat smo bili tudi navezani, predvsem zaradi krušljive skale in neprestanega padanja kamenja vsenaokrog, neprijetnih občutkov in razrahljanih živcev, iskanja prave poti in izgubljanja, ko pa smo enkrat zagledali shojeno pot proti Plemenicam, se je korak kar pospešil. Opozorili bi, da je bil za nas ta del dneva verjetno najbolj naporen in da je izstop iz smeri nedvomno potrebno šteti kot del ture, ostati zbran in se ne preveč ali prehitro veseliti plezalnih uspehov.

Pri izstopu na planinsko pot nas je pričakal še veličasten sončni zahod, ki smo ga ujeli ravno še za minutko, potem pa se je sonce potopilo za vrhove, nas pa je čakal še sestop čez zajle in poplezavanje čez Plemenice. Zahvaljujoč utrujenim nogam in počasnemu tempu smo do avta prišli v trdi temi, domov pa po skoraj 20 urah, in se strinjali, da je za nekaj časa dovolj takšnih epskih tur.

Vsa čast in slava Petru za njegovo mirnost in vodenje in hvala za nove nepozabne izkušnje. :)