Norveški granit

V drugi polovici julija, ko je Norveška dala Slovenijo in ostale epidemološko dovolj varne članice EU na zelen seznam, sem obiskal Størka. Ob prihodu se mi je še malo vlekel prehlad, tako da sva začela zložno z nekaj bolderiranja, frikanja, single-pitch-tradanja in ribarjenja v Hauktjernu. Res lepo plezališče v okolici Osla. Ribarjenje je bilo uspešno, vsak je ujel eno malo ribico.

Ob prvem poslabšanju vremena sva se prestavila v Nissedal (Kaj se ni dal? Itak, da se je dal!) pod steno Hægefjella, kjer naju je pričakal dež in “knoti”, male mušice, ki nadležno grizejo. Še v mokrem sva v enem raztežaju (52min!) splezala klasiko področja, Via Lara (n4+, 380m) in se naplezala v balvanih. Bravo Størku za prvi 7A+. Ko je veter odpihnil oblake in pregnal knote, sva vstopila v Slow motion (n8- oziroma 7b, 520m). Smer z izrazitim detajlom 8-, ki je po navadi splezan tehnično, nama je predstavljala zanimiv izziv. Čeprav je delno navrtana, se je izkazala za dokaj resno platasto smer. Nekateri lažji raztežaji so zahtevali popolno koncentracijo visoko nad zadnjim varovanjem. Prefinjeni prehodi v platah pa so močno upočasnili najino gibanje. Od tod najverjetneje ime smeri. Crux pitch je tehničen kot, očiten naravni prehod v osrednjem delu stene. Dobi ga Størk in ga pogumno opremi, pobeli in naštudira skoraj vse gibe. Čeprav čisto premražen, se uspem zmotivirat in ogret za dober poizkus. Plezam v vodstvu in vpenjam že nameščeno varovanje. Nekaj nesigurnih stopov, in hipnih odločitev, tako značilnih za on sight na meji, me pripelje do odrešilnega oprimka. Juhu! Nato še Størku uspe prost vzpon na toprope (z ruzakom!). Vesela sva in skoraj presenečena nad uspehom. Sedaj, kljub utrujrnosti, bolj samozavestno razmišljava o Kjeragu, tihem cilju najinega tripa. Naslednji dan zmaževa še sladico, Banana split around the corner (n7- oziroma 6b+, 370m), ki postreže s tremi atraktivnimi raztežaji po počeh in nekaj lažjega plezanja.

Dodobra naplezana se odpeljeva proti Lysefjordu, v kraj Lysebotn, meko base jumperjev in izhodišče za Kjerag. Ob temeljitem pakiranju in načrtovanju taktike vzpona spoznavava nahajpano base-jumpersko subkulturo. Popoldne, ko s čolnom poberejo skakalce, še naju dostavijo pod steno. Ob tabornem ognju večerjava in opazujeva steno. Ponoči dežuje, čeprav ni bilo napovedano. Ob 6h zjutraj še vedno dežuje. Malo podremava in v mokrem vstopiva. Prvi raztežaji naj bi bili lažji, poči so pa itak skoraj vedno mokre. V prvem raztežaju zgrešim. Pod streho grem levo namesto desno. Tako sva prisiljena plezati ogabne sluzaste prečke in izgubiva kar nekaj časa. Kasneje plezanje lepo steče. Vrstijo se lepi, strmi raztežaji, kjer se da dobro varovati. Pravo nasprotje plat v Nissedalu. Le mokre poči naju včasih malce upočasnijo. Navadiva se vlečenje nahrbtnika čez težje raztežaje. Okoli 8h zvečer sva na polici pod 12. raztežajem, kjer nameravava prespati oziroma počakati naslednje jutro. Dneva je še nekaj in štartam v naslednji raztežaj (n7+, 7a). Z nekaj navijanja v podlahti med zatikanjem jebic in delikatnim plezanjem platastega detajla vpnem sidrišče. Fiksiram vrv, po kateri se vesel spustim nazaj na polico. Sabo imava nekaj toplih oblek in bivak vrečo oz pregrinjalo. Poletna noč je kratka in po nekaj urah počitka, štartava v nov dan. Størk se odpove plezanju 12. raztežaja, tako se oba ogrejeva med žimarjenjem pod naslednji n7+, 7a. Sedaj je na vrsti Størk. Za zajtrk ob sončnem vzhodu (Plezava v severni steni, ki dobi sonce samo zgodaj zjutraj in pozno zvečer.) prepleza lep, strm finger-crack. Naslenji raztežaji naju počasi, a vztrajno izčrpavajo. Pričaka naju moker “hard if wet” n7-, 6b+ v katerem se oba uspešno boriva totalno na meji padca. Vedno mokra sluzasta previsna poč n7, 6c, ki večini navez prepreči poplnoma prost vzpon, na prvi pogled ne deluje tako grozno. Poskusim jo preplezati prosto, vendar se predam. Po nekaj metrih sem navit v celo telo in napredujem s pomočjo tehnike naslednjih nekaj metrov. Ruzak, ki ga vlečeva za sabo zaniha kar nekaj metrov stran od stene, čeprav stena na pogled ne deluje pretirano previsna. Še dva zmerno zahtevna raztežaja in utrujena si čestitava na vrhu stene. Preplezala sva, za naju težko, Hoka Hey (n7+ ali 7a, A1, 810m) in ponosna sva. Suha grla napojiva ob prvem potočku in poležavava na soncu. Sestopava mimo turistične znamenitosti Kjeragbolten, v kamin zagozdenega balvana.

Plezalno sva potešena in vse naju boli. Tudi vremenska ni najboljša za naslednje dni. Tako spremeniva plan in se odpraviva k Størku domov v Trondheim. Ob ležernem druženju, raziskovanju mesta in frikanju v lokalnem plezališču Hell počasi pride čas za slovo, a oba veva, da bova še plezala skupaj.

Kmalu po Norveški sem bil tudi gost na akciji SMARa v Centralnih Alpah. S Krištofom in Matevžem smo nove svetove odkrivali v Gulliverjevih potovanjih, nove dimenzije pa v Peuterejskem grebenu. Podrobnejše poročilo bo objavljeno na strani KA.