Skalaška z Ladjo

Vse se je začelo v Franciji in pri zarečenem kruhu. Zvecer, ko smo se menili z alpinisti za plezanje, sem rekla Lučki, da morava samo paziti, da z Brdijem ne greva nekam kjer je dolg dostop, ker je baje res hiter. In, ker je tam zmanjkalo časa, sem se takoj naslednji dan zmenila z njim za Skalaško z Ladjo, ki sem si je grozno želela.

In smo res šli. V petek zvečer smo se zapeljali do Vrat, kjer smo se najprej najedli in šli spati. Auf ob štirih. Spet smo malo pojedli in šli v noč... proti Steni. Brdi zmerno hiti, midve slediva, vsaka s svojimi mislimi, obe s strahospoštovanjem do smeri, ki je bila prvič preplezana leta 1929. Potrebnih je bilo več poskusov in tudi nesreč. Žal. In zdaj jo mi mahamo ravno tja... šment, bo šlo? Ampak, ko pridemo pod steno (in malo pojemo), si ogledamo potek smeri in se dela lep sončen dan, odpadejo strahovi in ostane samo veselje in želja. Končno! Najprej poplezavamo, nato se navežemo, pa spet poplezavamo in smo že na Gorenjskem turncu. (Malica!) Midve pa gledava navzgor proti Ladji. S spoštovanjem, a neučakani. Spet se navežemo, Brdi previdno, a odločno pleza dalje. Dobra volja in smeh, čas in raztežaji pa bežijo dalje. Že smo tik pod Ladjo, midve se gledava, meni je naenkrat vroče, Brdi se nama smeje. Plezam! Varujem! In smo šli dalje. In na vrh. Končno (spet) jemo. Krasna smer in čudovita izkušnja. V Vratih pa pivo (in hrana). :-) Brdi hvala!

Renata in Lučka

Na štantih pa tkole: https://music.youtube.com/watch?v=wSZFTCVTG-U&list=RDAMVMwSZFTCVTG-U