Dogodivščine s Kekcem

Bademajster Janez Kekec ne sodeluje na spletnih omrežjih, baje pa rad prebere kakšno novico na rašiški strani, še posebej, ko ni veliko obiska na bazenu. Zato je edino prav, da se prve tečajniške plezarije z izkušenim alpinistom, prelijejo na naš spletni medij!

Desna smer v Debeli peči (V+, 350m)                                                             

Pogumne tečajnice kličemo Kekca za plezanje že cel teden, pa se nas po delovnem tednu le usmili in predlaga smer v Debeli peči, kjer je baje dobra skala. Ena izmed tečajnic ugotovi, da bo tole vzelo preveč časa za šiht, pa se na koncu odločim, da grem kar sama pregnat strah pred slavnim Kekcem. Jutranja kava, rogljiček in že dostopava - ne iz Krme, ampak kar mimo Blejske koče na Lipanci. Spust po lovski stezi in kmalu vstopiva v smer. Zelenjavnemu prvemu raztežaju sledijo solidne IV in V, vrhunec smeri pa je zame detajl in platka nad njim, ki je lepše splezljiv od spodnjega dela. Do Kekca prilezem z največjim nasmehom, ker je tole plezanje res užitek! Prehitiva časovnico, do koče naju čaka še nekaj mojega zgubljanja med rušjem in pa lahek ter kratek sestop. Dan zaključiva z lubenico, pivom in skokom v Kredo. 

Comici v Divji kozi (V/III,IV, 880m)

Ta veseli dan ali preizkušnja koliko tečajnica zmore! Šele zjutraj izvem za smer plezanja in si med vožnjo do doline Zajzera preberem, kje bova tokrat plezala. Smer se mi zdi precej dolga ampak saj Kekec že ve. Dostop do koče Pellarini in še nekaj malega do same stene (dobri 2 uri Kekčeve hoje), potem pa sledi preračunavanje časovnice in sva rekla, da bi moralo iti čez.
Začetek sva zaradi snežišča malo priredila in Kekec zarine v moker kamin, ti pa naju potem spremljajo celotno smer. Da ne postane dolgočasno, so občasno še mastni, imajo zagozdene skale ali pa jih ni in ni konec. Na tiho občudujem Kekca kako vleče vse raztežaje v vodstvu, sama pa se bojujem z izbijanjem klinov in čimhitrejšim plezanjem. Skala drži, plezanje pa je konstantno. V zadnjih raztežajih se mi že pozna dolžina smeri tako, da se me Kekec malo usmili ampak obenem opozarja, da morava pohiteti in v včasih navrtani steni ostane kakšen klin in kletvica preveč. V steni sva bila 9 ur, po kratki pavzi pa že sestopava po Božjih policah. Kekec priganja in hiti naprej, na vsake toliko časa posedi na kakšni skali in počaka na utrujeno tečajnico. Seveda vmes začne deževati, na koncu pa naju čaka še plezanje v robni zevi in prečenje snežišča v poltemi. Do koče Pellarini prideva v trdni temi in spijeva zasluženo pivo, pozanimava se kdo v italijanskih hribih izbija svedrovce, napolniva mobitele in zaskrbljeni Perici sporočiva, da sva ne samo kulj, ampak najkulejša. :) Celo toliko, da zadnji del sestopa pretečeva. 

Povzetek: v smer se odpravi precej bolj zgodaj, Kekec je žival in plezarija z njim vedno nekaj novega, ni časa za hrano in fotke, iz dogodivščin se vedno naučiš nekaj več, sama pa sem kljub utrujenosti bila ponosna sama nase! :)

Keko, hvala, vse kline dobiš nazaj! ;)