Ljubljančana pecala missico

V sredo prejšnji teden sva z Jerotom, s premajhnimi kolesi v objemu večernih sončnih žarkov prekolesarila dolino mrzlih vod. Kolesa sva porivala še vse do potke, ki se odcepi proti bivaku z glavne “makedamske” poti. Tam sva ju skrila v drevesa, 20 min do bivaka oziroma prekrasne kučice kjer sva ugotovila, da italjani ne spodbujajo boom-booma v bivvijih zarad covida in so poskril vse jogije in deke. Komitala sva na neudobno in mogoče hladno noč, zakurila ogenj v pečki potem pa je Jeroninja odkril, da se kljub “zaklenjeni” lojtri na stropu da loputo odpret in, če si dost suh, zlezt na podstrešje kjer je vsa oprema :D

Tako, da sva na koncu spala kot kralja in nama je bilo ponoči še vroče.

Zjutraj sva v vročini stolkla še tisto uro dostopa do smeri in vstopila po rampi na raz. Smer si zasluži svoj nickname. Tudi zloglasni kamin, ki od daleč izgleda res strašen in nepovabljiv, je bil zanimiv in zabaven (vsaj meni :D). Višje zgoraj pa plezarija prve klase (kot je tudi v Miheličevem opisu).

Sestopila sva po kugyevi polici, čakala so naju še tri snežišča, enega sva tlakovala, drugega obšla, tretjega pa poabzajlala. Spust s kolesi je bil pa itak še pika na i za zaključek celovite alpske ture :)