Z Jerebičja na Matkovo kopo

JEREBIČJE - MATKOVA KOPA – KRNIČKO SEDLO

J: lej kakšen sprehod bo to, o kolk je luštno, jest sm čist navdušen, da gremo to namest enga jebanja!
K: ja, js ne vem, zakaj so za to turo eni dal osem ur časovnice, haha!
M: -fotografira-

J: lej na tem travniku so mogoče mel gangbang, pa so zato bli počasnejši. Hehehe.
M: ja sej, ti lah tud greš naprej pa daš nama 7 min, pa prideva za tabo.. (to se ni uresničilo)

J: joj lej kolk je mravelj. Tisti, ki so hodil osem ur, so ziher sam zato, ker niso mel mravelj in so lepo posedal med izletom.

(po eni uri hoje)

K: kle pa damo lah že čelade gor, a? (se uresniči)
….
J: pleza čez strme borovce. Tole je pa hard shit! Kle mal pazta.
M: snema. Hehehe hard shit a?

(gledamo krušljivo skalo v steni Matkove kope in Matkovega zoba)

K: tlele gor mormo it pod steno gor, pa na greben.
M: yesss, js hočem jebo, hočem plezat! (se uresniči)

(greben je zelo lep, težavnost do R4=ruševje IV)

J: ej sam… tole je pa kr avantura! (potke se spogledujejo z vrhom, ampak hodijo okrog njega kot mačka okrog vrele kaše; najlažji dostop z vzhoda gre okrog riti v žep)

(po štirih urah pridemo na vrh. Po jutranjem dežju posije sonce. Veter polagoma šibi.)

J: Oooooo kolk je dobr, jest bi kr mal zalegnu! (se uresniči)
J: (čez eno uro) A gremo zdej čez deset minut, da bomo ob štirih dol? (se ne uresniči)

(čez pol ure se odpravimo dol. Sestop bo morda težje najti kot dostop?! Smer Krničko sedlo, to že, ampak shojeno izgleda vedno manj…)

M: lej lej tuki gre potka! (vsi gremo po potki, ki gre *pssst* po drugi strani meje)
J: (čez cca pol ure, na grebenu, vklopi GPS): o jebemti. Mi smo šli čist v Avstrijo po napačnem grebenu! Nazaj mormo!

(gremo nazaj, Janez najde prehod po pasu ruševja)

M: joj kok mi gre to na živce, ko me ruševje klofuta!
K: -je samo hvaležna, da lahko pleza dol po ruševju, namesto krušljivi skali-

(z nekaj jebade in klofutanja je sestop na pravi greben uspešen, ampak je moral še Janez s svojo mašinco najti lovsko pot s sedla. Našel jo je, in vsi smo bili presrečni. Na planinci pod Krničkim sedlom počijemo, s pogledom na Matkovo krnico in Matkovo kopo na eni strani in razgledom na Krofičko, Ojstrico in Lučko babo na drugi. Blazno je lepo in že cel dan nismo videli nikogar, niti Matkota. Janez obljubi, da bo sem pripeljal punco prespat.)

M: gremo dol? Pa čez kakšno rušje, ker me že petnajst minut ni nobeno klofnilo.
 

Celotna tura je trajala 10 ur. En avto smo pustili skoraj v dolini (kamor smo sestopili), drug avto pa nam je služil za prevoz skoraj do Lesnikovega sedla (izhodišče ture). Vrv in nekaj tehnične opreme so prišli prav (za negotove plezalce). Dostop do Matkove kope mimo Matkovega zoba je orientacijsko dokaj nezahteven (če si pogledaš prej kak oris), za sestop z Matkove kope je v prihodnje fajn pogledat opis Vladimirja Habjana. Ruševci smo bili Janezi, Mifi in Katarina.