Lagarde Direct - Les Droites

Ker trenutna situacija ni preveč naklonjena plezanju v hribih, si lahko vzamem trenutek za podoživljanje preteklih podvigov. Pisanje o vzponu ki se je zgodil mesece nazaj se mi sicer ne zdi ravno smiselno, ampak ajde, tako tale karantena hitreje mine, tako meni kot vam. Sem se potrudil napisati najbolj na dolgo in široko.

Torej da preidem direkt k stvari, 23. februarja, sva z nemškim kolegom Benediktom splezala smer Lagarde direkt v Les Droites (TD, IV, 4, M4+, 1000m). Prejšnje par vzponov je bilo precej instant, enodnevnih, tako da sem si želel nekaj bolj epskega. Kot vikend bojevnik redko kdaj izumljam toplo vodo, tako da je izbira smeri prišla precej naravno, vedel sem da je bila smer v začetku sezone v razmerah, kolega Jon je pa še povedal da bližnja smer Ginat sicer ni v razmerah, ampak da Lagarde pa zgleda v redu. Tako da se mi je zdela verjetnost uspeha dovolj visoka da sem bil pripravljen žrtvovati en dragocen vikend. Nič kaj romantično, ampak take mamo, vsaj povem po resnici.

Kakor koli, za tiste ki ne spremljate internetov, Grand Montet lift je že precej časa nazaj pogorel, tako da je sedaj potrebno kako uro več hoditi. Frenčijem se vseeno zdi primerno podražiti karto sedaj že za 5€, za lift ki te pripelje eno uro nižje kot je prej. Razumi kdor more. Pri dostopu do Argentiere koče sva opazovala nekaj plezalcev in strmih smučarjev ki so viseli v smereh v grebenu med Grand Montetom in Aiguille Vertom. Tudi midva sva imela nekaj adrenalinskega smučanja po ne najbolj optimalni liniji, ampak drugače sva bila brez večjih posebnosti že precej zgodaj pri koči, ki je bila uradno odprta šele prvi dan, tako da je bilo še precej mrzlo. Smer je zgledala lepo narejena, oskrbnik je rekel da je prejšnji dan smer splezalo 6 ljudi, tako da sva bila kar pomirjena in pričakovala da bo šlo vse tekoče in z lahkoto, pač plezanje po lestvi in stopnicah. No na koncu je bilo vse prej kot to.

Še par besed glede smeri. Les Droites je eden izmed štiritisočakov nad ledenikom Argentiere ki premore nadvse mogočno severno steno. Sestop po navadi poteka na drugo stran, na Valle Blanche ampak tudi ni preprost. Kakršna koli smer tu je nadvse kompleksna in dolgo se nisem počutil pripravljenega za kaj takega. Če si želiš plezati varno in relativno tekoče potrebuješ ogromno izkušenj in vzdržljivosti ter kako oceno zaloge v žepu za vsak slučaj. Lagarde direkt je ena izmed lažjih smeri tukaj in precej direktna linija vsaj delno olajša orientacijo, vsekakor pa pripomore k občutku veličastnosti.

Že tako preveč dolgovezim, tako da kar takoj k stvari: Budnica ob 2h, 6€ za liter čaja ki ni vključen v 58€ za polpenzion, odhod ob 3h, vsaj dve uri dostopa, kjer sva že ugotovila da zadeva ne bo ravno sprehod. Nočno sneženje in veter sta zasula večino sledi predhodnikov, tako da se nama je obetalo trdo delo in nič »vlečenja« za predhodniki. Krajna zev je sicer zgledala slabo, ampak v resnici ni bilo problemov, razen konstantnih pršnih plazov, kar je bil še en indikator trdega dela na vidiku. Sledilo je precej raztežajev »pravega« plezanja, ki so bili verjetno najlažji del smeri. Pik pik po trdem snegu in debelem ledu so naju hitro pripeljali do osrednje 60 stopinjske grape. Sedaj pa samo še sprehod ter par raztežajev miksanja pa sva na vrhu sva si mislila. No tole gaženje po grapi je bilo res naporno, hkrati pa so se nama slabe snežne razmere zdele precej nevarne, tako da sva ostala na vrvi, kar naju je še dodatno upočasnilo. Ko prideva do mešanih raztežajev je bil sneg res samo še pršič, orkanski vetrovi so pa preko grebena metali tone in tone novega snega. Malo me je začelo že skrbeti kaj bo iz tega, nakar je Ben suvereno zgrešil in sledil nekim starim sledem, kar sem ugotovil po dveh raztežajih in dobrih dveh urah. Spotoma sem še spoznal kako zgleda plezati skoraj M6 s smučmi na hrbtu in na 4000 m. Ne priporočam. Abzajlava v pravo grapo in iz jeze potegnem 200 metrski raztežaj na vrh gore. Kje je vrh gore ne bi niti slučajno vedel brez sledi predhodnikov, saj orientacija ni več trivialna, vreme je pa tudi šlo po gobe. Kolegi iz okoliških hribov so za ta dan poročali o 70 km/h vetrovih, obračanjih, Samota je sunek vetra na Hellbronerju gladko vrgel po tleh. Tako da sva midva imela še precej sreče očitno.

No ura je bila mislim da 4 popoldne in čas je bil za pobeg v dolino. Po nekih osmih spustih po vrvi nekam bolj po občutku je sledilo dolplezanje v totalno belino, kjer je vrv med nogami približno kazala strmino ter usmeritev pobočja. To je sledilo dokler ni belina postala črnina, ter se je pobočje rahlo položilo. Nekaj nižje še srečava sledi smučarjev ter jih za nobeno ceno več ne spustiva. Iz vrha hriba je do doline 3000 višinskih metrov spusta, nekaj vzpona ter precej razdalje. Torej poskušava najhitreje ter z najmanj energije odpeljati do doline. Vmes naju malo zatripa da sva falila smer saj vse najine informacije kažejo da sva zafrknila, ampak sledi so še vedno tam. Na koncu naju zelo strm in ozek žled z odličnim gnilcem elegantno pripelje na valle blanche. Ta je v katastrofalnih razmerah in po rodeu komaj prideva do vlakca, od tam pa večinoma peš do Mottets prelaza ter po cesti v Chamonix, kamor se primajeva tam okoli enajstih zvečer.

Torej res epska smer, epski vikend, dobil sem kar sem hotel. Smer je malo po nesreči res postregla z vsem in preizkusila vsa najina znanja. Pravi alpinizem.