Uroševa grapa skozi oči tečajnika

Po zanimivem sobotnem dnevu delavnic je noč poskrbela za burno jutro. Druga kava je omogočila začetek priprav na turo. Otoplitev je bila prav tako močna kot šnops prejšnje noči, zato smo se na mehkem dostopu do Uroševe grape vsak borili s svojimi telesnimi ali notranjimi boji. Prispeli smo do balvana v bližini vstopa, kjer smo si nadeli dereze, popili malček tekočine in pojedli nekaj snega. Po krajšem počitku smo krenili in na štartu srečali navezo močnih Celjanov. Seba in Barbara sta za njimi krenila v smer po zunanji strani, Kekec pa je prvi cug potegnil iz votline čez previsek skozi odprto okno v strehi. Eva se je borila s previsnim kaminom brez stopov, kjer so dereze nekaj časa samo praskale in drsele po skali, jaz pa sem moral po levi, kjer je Kekec prej ob iskanju prehoda na drugi strani pustil en frend, ki ga je bilo potrebno pobrati. Ko sem moral poročkati dober meter roba zagozdenega balvana brez nog, sem se skoraj vsral v hlače, pa tudi rokam ni bilo prijetno, ko hitro več nisem čutil kakšno obliko opriimka držim. Ko končno pridem do roba, kjer je bil nad glavo led, vzamem v roko za trapez zahaklan cepin in vžgem po ledu. Sliši se dobro, ampak zaradi iztrošene moči sem udaril tako sloko, da je vse skupaj izgledalo, kot da sem v led vrgel ravno ulovljeno še živo ribo. Po mehki grapi pridemo z naslednjim raztežajem do drugega, sicer kratkega, a burnega skalnega skoka. Po garanju prejšnjih navez skozi skok, nama tečajnikoma Kekec reče: »kar sta htela, to sta dobila«. Takrat mi je bilo še smešno, dokler nisem pred vstopom v skok moral izbiti dva klina, ki sta ju za nas v steni pustila Seba in Barbara. Odkar je Seba nabil kline, smo snežno polico zaradi mehkobe sklatili vsaj za pol kubika, zato sem klina izbijal nad glavo, kar se je začelo močno poznati v pekoči bolečini v rami in podlahti. Sliši se nič kaj takega, a sem imel občutek, da opravljam Sizifovo delo, hkrati pa doživljam Tantalove muke. Takrat sem si prvič rekel, da se tega ne grem več. Hitro smo bili pred glavnim delom, kjer iz votline štartaš v previsno poko zagozdenega balvana do ledenega topouta. Ker v luknji ni bilo dovolj prostora za vse, sva z Evo vsaj za kakšno uro obtičala v izkopani polici grape, v katero je zaradi otoplitve letelo vedno več kamenja in snega. Nič kaj prijetno ni bilo videti, ko je nekaj večjega kamenja priletelo na območje prejšnjega štanta, ostali pa so menda klepetajoč uživali v razkošju luknje pod previsom. Najbolj tehnično zahteven del zadnje ure čakanja v grapi je bilo scanje iz police. Ko so Celjani zarinili v detajl in se gozdili čez previs, ni več na naju letelo samo iz desne stene, temveč je moker sneg ves čas pikiral še direktno na naju z Evo. Ko sem ga začutil, da je začel zatekat od vratu po vretencih navzdol po hrbtu, sem si drugič rekel, da nikoli več in sva samo zarinila proti luknji, da bo čim prej konec tega sranja. Do luknje je bilo kakšnih 5 metrov zanimivega, dokaj navpičnega polkaminskega plezanja po začuta malo boljšem snegu. Seba in Barbara sta izplezala desno varianto, Kekec pa je ocenil, da je gnila in je krenil po tukaj še snežni polici v desno za rob stene. Čez nekaj časa slišiva glas, da podrema varovanje. Ko prideva do roba, se odpre nov svet. Ozke, delno previsne police posejane s šodrom in odlomljenim kamenjem, so pričarale bizaren svet nogam, en cepin je vsake toliko dobro prijemal v zemljo in neko čudno rastje, druga roka pa se je prijemala skal, kjer je bil ravno vsak drugi oprimek stabilno na mestu. Omenil bi še podiranje vmesnega varovanja, ko je v pol minute dela na mestu po meni zaradi vrhnjega taljenja snega pršil slapek (ogromno kapljic) vode. Tukaj sem že bil vajen občutka, da tega več nočem. Sicer se rad kopam, a ko začne voda teči čez reže čelade po obrazu, po vratu ... je človeška duša lahko hitro ranjena. Ko prilezeva fajhtna do Kekca, nama preda razmočen štrik, ki mi ga kar ni bilo za stiskat v skalo s kolenom. Kekec previdno izpleza zadnjo snežno strmino, ki se je kar sesipavala, po konsistenci sodeč bi ji lahko rekel zadnje razreden sneg, alpinisti pa temu mogoče rečejo gnilec. Po njej je sledilo lažje plezanje z rokavicami po skalah, nato pa še zadnje dokaj položno snežno pobočje proti vrhu. Počasi prilezeva do Kekca, ki je s svojim nežnim obrazom in pogledom varoval na delu skale, ki je gledala iz snežnega pobočja. Po toliko čudnih in za naju novih scenah, so bili občutki ob razvezovanju in pospravljanju opreme v divji atmosferi tistega dne res neverjetni. V teh trenutkih začne človek pozabljati notranje muke, mraz, vodo, kamenje, in se v sebi začne potihoma spraševati, kdaj spet? Wtf. Po nekaj požirkih smo sestopili mimo preoranega terena tečajnikov s prejšnjega dne in kaj kmalu smo v koči ob gozdu vse tri naveze prijele v eno roko žlico, v drugo pir (ki je začuda po celodnevnem mačku res pasal) in se veselili dobrega dne, ki je bil za nami. Tukaj bi se še enkrat zahvalila Kekcu, ki naju je vzel s sabo in sva se v takšnem dnevu zaradi njega lahko veliko naučila. Hvala Keko!