Zimska tehnika na Vršiču

Prejšnji vikend se je zgodila težko pričakovana skupna tura zimske tehnike. Najbolj zagnani (oz. tisti, ki smo si lahko privoščili skrajšan delovnik) smo se že v petek odpravili po Sestopni grapi proti Mali Mojstrovki, kar je bil za nekatere prvi "pravi" alpinistični vzpon. V celoti smo ga opravili v temi z lučkami, kar je dalo turi poseben čar. Na poti navzdol smo si privoščili še sankanje po riti in si tako malo skrajšali sestop in pot do večerje.

Naslednji dan smo se razdelili po navezah in začeli z vajami zimske tehnike. Najprej smo eden za drugim popadali v ledeniške razpoke in jezili svoje soplezalce, ki so nas morali iz njih reševati. Potem smo si pridelali modrice na kolenih pri vajah ustavljanja s cepinom, bolj ali manj uspešno reševali ponesrečence izpod plazu, se čisto premočeni skoraj do pasu zakopavali v sneg in spuščali krike bolečine, ko so se nam vrvi zarezovale v trebuh in ramena. Vadili smo spust po vrvi na gobo in na dva cepina ter trenirali mišice pri kopanju snega za prerez snežne odeje. Na koncu smo bili nagrajeni s čudovitim sončnim zahodom za gorami, romantičnim sestopom v soju čelk in dunajskimi zrezki.

Nauk dneva (povzeto po Matkotu): zimski alpinizem je trpljenje … ampak je fajn. In vsi tečajniki komaj čakamo še!

V nedeljo smo se v manjših skupinah porazdelili po okoliških strminah in del naučenega prenesli v prakso.

Šest malo zmatranih ampak vztrajnih tečajnikov se je podalo na zimsko pohodno turo na Prisojnik, ki so jo vodili Janez, Peter in Stojan. Pot so začeli po Slovenski, naredili eno bližnjico po bolj položni zasneženi grapi ter nato nadaljevali po grebenski do vrha. Sestopali so po Slovenski poti, kjer se je zazdelo, da so v roku pol ure zamenjali letni čas iz zime v pomlad. Tako so imeli na poti možnost spoznati različne snežne razmere, za pedagoški namen testirali, kako dereze primejo po nezasneženem terenu, pa kako ti dereze in cepini pridejo prav pri premagovanju višinskih metrov, opazovali opasti, ki jih je veter napihal po grebenu Prisojnika, se orientirali po okoliških hribih in se za konec celo malo »po riti« sankali po »smučišču« dol. Pa nekaj teorije prejšnjega dne so prenesli v prakso, ni šala: ko so na nogah dereze, je v roki cepin! (Janja)

Zamudnike lednoplezalne ture in ostale navdušence nad ledom sta Rožle in Brdi peljala na slapove pod Prisojnikom. Imeli smo srečo, da smo bili prvi in smo lahko okupirali desni slap, ki ga je Rožle preplezal že en dan prej. Napeljal nam je dve smeri, eno krajšo za ogrevanje in eno daljšo in bolj navpično. Medtem nam je Brdi razložil vse o opremi, tehniki plezanja in sidriščih, zavili smo nekaj lednih vijakov in pripravili nekaj abalakov. Potem smo uživali v zabijanju cepinov in derez v led, dokler nas niso pregnali vedno večji in vse pogosteje padajoči kosi ledu in visoke temperature. Ice is nice!

Tilen, Miha in Lea so se po Župančičevi grapi odpravili na Malo Mojstrovko, od tam pa nadaljevali še na Veliko in Zadnjo Mojstrovko ter naprej po grebenu na vrh Travnika. Še razgled na okoliške vrhove, pogled na prehojen greben, topli sončni žarki, fajn družba in nedelja je popolna! (Lea)

Z Mi-Fijem so se Marko, Domen in Rok odpravili plezat po grapi v Kuku. 1000 višinskih metrov, 600 metrov grape in 3 metre visok skok, ki je služil za glavni pedagoški del ture. Ob poti so opazovali odlično izvedene elemente zimske tehnike, ki so jih v soboto ustvarili pripravniki. Vračali so se po isti poti, preko skoka s spustom po vrvi. Odlična tura, izvrstna izkušnja. (Marko)

Ena skupina tečajnikov pa se je odpravila s Kekcem po Uroševi grapi. Vrnili so se tako polni vtisov, da se jih je nabralo za ločeno objavo.

V glavnem, še en krasen vikend!