Peteroboj pod Šplevtovo špaltno

Tole je za Vas pripravil mlajši pripravnik Maks in ker ima težave s pomnjenjem svojega gesla (naj se javi in mu prišepne, kdor ga ve), da bi zadevo sam objavil, sem mu priskočila na pomoč (tudi z vejicami). Prispevek sledi spodaj.

Smo rekl, da jo bomo, pa smo jo!

Bogovsko grapo namreč. V soboto 11.1. smo našpičili šila in nadeli kopita ter jo po udarniško mahnl v dolino Zadnjice. Katere nikogar od udeležencev sicer ne bi pisal z veliko začetnico.

Ko je bil naš status še dostopniki, smo tudi navzven dajali vtis pohodnikov ter jo počasi, z veliko smeha, anekdot, zgodb ter kratkih pavzic za vnaprejšnjo porabo zlate rezerve rili v serpentine proti Pogačnikovem domu. Ko so nas le te pripeljale do odcepa za našo smer, smo v par minutah naš zunanji videz spremenili iz pohodnikov v resne alpiniste. Vse sorte hudih strojev v 10ih rokah, dereze so se bliskale v odboju sončne svetlobe, saj smo jih vsi dan poprej brusili in polirali, goretexi različnih vzorcev, proizvajalcev in barv, usnjene povoskane rokavice, merino perilo, skratka ni da ni. Vse mamo, zato pot nadaljujemo s statusom smerniki.

Pri prvem skoku, kmalu po nadgradnji statusa smo res videli zakaj grapa. Ker smo čist hudi, smo vrvi pustili v nahrbtnikih, pa še razmere so idealne. Ne samo da sneg ful drži, na določenih predelih nas je celo pričakal veličasten led! Vsi zadovoljni in veseli se gledamo vsak naslednjega v zadnjico, tapru pa dela gažo.

Po treh fotkah, eni čokoladici, skodelici čaja in pesti mešanih oreščkov smo se prebili do drugega skoka. Tu sem videl, zakaj tudi Bogovska. Če bi prodajal sladoled, bi definitivno tržil onega z okusom ledu z drugega skoka Bogovske grape. Pomislite, kaj bi delali hrvaški turisti v Piranu, ko bi ob sprehajalni stezi videli sladoled z okusom Bogovska grapa. Tudi o zalivu.....

Tako smo v takšnem stezosledju slej kot prej naš status povišali na vrhunsko in seveda vzdrževali svoj ritem. Fotke, čajčki, prigrizki, izročki, gore.

Ko je veter odnesel Piranske temperature, smo kaj hitro postali sestopniki in kot se za tovrstni sestop spodobi, smo tudi preizkušali različne tehnike sestopa. Seveda nam je bil najljubši dresenje po zadnjici. Kasneje v Koči na gozdu smo se prelevili v prestopnike.

13. jan. 2020