Božično premirje

Ker med prazniki (od 24.12 do 6.1) nisem imel usposabljanj sem imel 12 dni časa za zganjanje vragolij v hribih.

S Katarino, Blažem in Vesno smo začeli teden s fantastično turno na Romatenspitze (Rametenspitz ali Romaten Spitz) kjer smo za par minut zamudili dramatično sceno kjer je smučar sprožil plaz in iz njega varno odsmučal.

Naslednji cilj, dva dni kasneje, smo skopirali turo od Igorja & družbe in sicer na Preber, nad Tamswegom. S Katarino sva na njegovo prvo turnosmučarsko turo vzela kolega iz mojega voda, adventure racerja Tomaža. Tomaž je imel še dodatne izzive s tem, da si je sposodil splitboard v Extremvitalu in ni boardal že 2 leti. Na žalost pa, kljub Tomaževu navdušenju nad zimskim hribolazenjem in višino na kateri se redko znajde, smo 200 metrov pod vrhom obrnili zaradi močnih sunkov vetra. Sledil je prijeten odsmuk do avta ter par Tomaževih prevalov z glavo naprej :D

31., na zadnji dan v letu smo se familiarno odpravili pretegnit noge pred večerno pojedino moj oče Vlado, njegova žena Irena, Katarina in jaz in sicer na Viševnik (kjer sem klel ko sem gledal maratonce kako se mečejo po pobočju v supergicah in pajkicah). Z Viševnika smo šli po grebenu na Srenjski preval ter čez planino Konjščica na takratke.

Prvi teden v novem letu pa smo preživeli v družbi Danaje ter drugih neferajnovskih prijateljev na vikendu Katarinine družine na Skali, nad Trento. Malo nižje v dolini pa je bila druščina družine Sluga, družine Grapar ter Bekeš.

Novo leto sva krstila z namakanjem guzic v lokalnem tolmunčku, nekih 3°C. Naslednji dan sva sledila priporočilom Graparja & kompanije, ki so 4 dni prej šli v izvidnico pod Travnik in zlezli edino stvar za katero so ocenili, da je lepo narejena – Berginčevi turni. Gre za turnosmučarsko smer z oceno VI oz plezalni, ki ji je Grapar dal 3/III (kot pojasnjuje v komentarju), 450 m.

Tako sva imela krasno, daljšo avanturo. Katarinina druga zimska tura, jaz pa sem dobil nekaj, da me je malo nehalo žulit, ker sem cele tedne v kasarni samo gledal kake lepe stvari se plezajo J

Zadnja tura pa je bila moj zimski Bavški Grintovec, ki ga imam že dlje časa na wishlisti. S parkirišča smo se odpravili Katarina, oče Vlado, Irena, Katarina, Bekeš in jaz. Na planini nad Sočo sta se Katarina in Bekeš vrnila v dolino, ostali trije pa smo tri ure kasneje delal selfije na vrhu.

Bavški Grintovec je bil precej suh ampak vseeno lepa tura.

Skratka, plezat in hodt se vedno da. Dokler je volja je pot J