Goraikō in zaraščen, krušljiv, vulkanski granit

V septembru sva z očetom (Vladimir Habjan, AO Kamnik) odpotovala na Japonsko za 12 dni kjer sva obiskala mojo sestro Nino. Ko sva bila tam sva šla na Fuji lovit sončni vzhod, ki naj bi bil tako impresiven, da ima prav posebno ime; goraikō. Iz prve roke oziroma očesa lahko potrdiva, da si zasluži svoje ime. 
Vzpon sva začela 14.9 ob 23:00 po lokalnem času iz pete postaje Subarashi traila. Po petih urah in 1700 višincih sva prišla na rob kraterja na cca 3600 nmv. Krog okrog kraterja traja med 40 min in 1 uro, odvisno od hitrosti hoje. Oče je počakal sončni vzhod na robu kraterja, jaz pa sem se sprehodil na najvišjo točko Japonske (3776 m) kjer je vremenska postaja. Uradni vrh Mount Fuji-ja pa je na drugi strani kraterja in NI najvišja točka dejanske gore.

Na zadnji dan pa sva šla s Cvetkotom Podlogarjem (GV) splezat smer South ridge, 300 m, V/IV-III v steni Eboshi Iwa na gori Mount Tanagawa-dake. Časovnica ture je bila sledeča:
1,5 h vožnje na treh vlakih
1,5 h vožnje z avtom
45 min hoje po cesti
2,5 h dostopa po grapi do smeri
2,5 h plezanje v smeri
4,5 h sestopa do avta
1,5 h vožnje z avtom
1,5 h vožnje s tremi vlaki
Se pravi cca 13 ur logistike za 2-3 ure plezanja. S tem, da je to ena najbližjih smeri od nas (bivala sva v Tokyu). Skratka, alpinizem na Japonskem je možno zganjat, imajo lepe Alpe ampak so tako odročne, da je že neka basic tura kar precejšen logistični zalogaj.
Sama smer je bila simpatična. Zanimiva vulkanska kamnina, neke sorte granit. V smeri je bila skala kompaktna, izven smeri pa ne. Sicer pa džungla na puno, sam čakaš da naletiš na kkšne vietkongovce :D Slišala sva neskončno fantastičnih zgodb od Cvetkota tekom ture. Izkušnja vsekakor bila zanimiva in sva oba vesela, da sva se je lotila :)