Poletje, Vol. 1

Vsem pobožnim načrtom navkljub sem hribovsko poletje začel šele na tečajniški turi v Raduhi. Tečajniki so se izkazali s srčno kulturo, presenetljivo fajnim plezanjem, eni pa še photoshop obvladajo. Čestitke ravnatelju! Kljub želji, da bi se še s kakim navezal, se ni izšlo. Neke jutranje slabosti (upam da se je dobro končalo!) in pomanjkanje časa. Tako je neslo da sem letos v glavnem plezal z brati skavti. In bratje skavti so super plezalna družba!
Začela sva z Ano, ki je skavtsko in ferajnovsko doma iz Domžal. Vdela sva Črnolasko v Vežici. Mislim da gre za najbolj naraven prehod čez centralno steno. Zelo lepa smer, skice skoraj ne rabiš, naravne razčlembe samo dvakrat povežeta kratki, in napeti prečki. Linijo plezanja bi se dalo malo popravit z vstopom po eni drugi smeri (Direktni, se mi zdi?), s čimer bi izpustil cel raztežaj dolgo prečko po policah. Detajl vzpona je bilo iskanje sidrišča na spust med rušjem, kar sva izvajala med grmenjem in posameznimi kapljami. Sproščeno vzdušje zagotovljeno! Spust sva izvedla po ravni liniji sidrišč, ki tla dosežejo pod strehami, nekaj metrov levo od vstopa Akademske.
Skavt Jakob me je zamenjal v Kibubi, ko sem jaz zaključil. Zaradi te nesrečne službe, sva komaj našla dan, ko sva dopoldne stisnila en vzponček. Prvotni plani so bili bolj plezalsko naravnani, a sva zvečer predolgo posedala na balkonu. Spanec sva podaljšala in skočila v Repov kot, kjer sva odšibala Zeleniške špice. Čelada je bila edini plezalni kos opreme ki sva jo imela (laaaahek ruzak), na Staničevem vrhu pa sva se odloćila da so tudi majice odveč. 5 ur in pol zadihane uživancije od avta do avta, nato pa eden za knjige, drugi na šiht.
Sledila je predolga prisilna pavza, nato pa sva, znova pod časovnim pritiskom v hribe odšla s skavtinjo Julijo Vito, prav tako iz Domžal. Plezala sva kombinacijo Vodnjaka želja in Trmastih kaminov. Super plezarija! V znanem podrtem previsu ni več lesene kajle, najbolj prav pride zatikanje pesti. Hvala Andraž, za lekcijo v Cadareseju! Po logični razčlembi sva nadaljevala do vrha in šele doma ugotovila, da sva od tam naprej lezla Trmaste kamine. Janeza Tonija imam na sumu, da je kombinacijo prav tako lezel "nenamerno", a nam je to zamolčal. Janez?? :D
Potem sem poskusil en vzpon z neskavtom - seveda se ni izšlo. V soboto sem ponoči šibal v maškare na prijateljevo ohcet in se v posteljo zgrudil okrog pol štirih. 6 ur kasneje sem z neskavtinjo Kristino iz Kranja stal pod Zupanovo v Koglu. Nostalgično sva obujala spomine na na zadnji skupni vzpon pre 6 leti, ko sem, še tečajnik, prosil Tinco za dovoljenje da greva plezat Novo Centralno v Babi. Ahh... Bela majica in kratke hlače so poskrbele da je bilo plezanje kljub južni steni čisto prijetno, le poraba vode je bila velika. Na gredini sva se ustrašila nenapovedanih grozečih oblakov in se spustila nazaj pod steno. Tisti bedni občutek - da sva prehitro odnehala - je popustil 3 minute po tem ko sva zvila vrvi. Ulilo se je kot iz škafa in naju pralo do avta.
Potem pa končno nekaj "hujšega". Včeraj sva v hribe spet zarinila s skavtom Jakobom. Splezala sva Direktno v Špiku. Linija je seveda nora, hrib in scena še bolj, plezanje pa ni presežek. Celo težki deli so pogosto podrti in nevarni, v zadnjem, najbolj krušljivem previsu sva si oba pomagala s klinom. Po glavi so se nekajkrat motale zgodbe o nesrečah v tej steni, še precej večkrat pa veliko občudovanje do prvenstvenega vzpona Mire Marko Debelak leta 1926. Punci kapo dol! Smer je v glavnem nabita, linija je logična. Skala izrazito NE mara frendov, bolj ji pašejo klini. Sestop v Krnico sva podaljšala z maršem do Kranjske gore in čakanjem na štop. Do konca zdelan sem malo čudno vozil (Jakob pravi da se nič ne spomne!), zato so me ustavili policisti. Napihal nisem nič, so mi pa rekli da moram spit eno kavo. Hvala!

Rašičani, zdej vas pa že pogrešam!