Široka peč

V petek popoldan smo se z Matkotom in Sebatom odpeljali proti Martuljku in odpravili proti bivaku za Akom. Tam nas pričaka ognjišče, prava taborniška idila sredi gozda in nor razgled na Kukovo špico, Škrnatarico, Široko peč, Mali Oltar, ... Ob večernem ognju s Sebatom z odprtimi usti poslušava vse nore Matkotove prigode, ki jih ni in ni zmanjkalo in mi samo potrdi, da je alpinizem res ena velika zgodba. Vodja naše ture (beri Seba) prečekira časovnice za nasledji dan in nas počasi spodi v bivak spat. Ob šestih zjutraj se odpravimo proti našemu cilju Široki peči. Dostop je bil dolg in ne ravno lahek. Pobral mi je kar nekaj energije in bolj kot se bližamo steni v meni narašča strahospoštovanje. A bom zmogla, ali mi bo gora pokazala svoje in mi pokazala moje mesto. Začnemo plezati in prvi raztežaj mi je že pokazal zobe. Seba naprej, Matko takoj za njim, sama pa sem fajtala v mislih in s skalo na vseh frontah. No ko prileti skala na glavo me zbudi in pojačam svoj pogon ter prilezem do štanta. Fanta je po pravici povedano kar malo zaskrbelo, Danaja tako počasi nebo šlo! Čaka nas 600m Matko pa bi rad bil ob 8 v Ljubljani na koncertu:D Nič opomba naredi svoje, jaz se privadim malo na skalo in plezam hitreje. Fanta sta na naslednjih štantih delovala zadovoljno, kar mi je vlilo poguma in dobre volje. Na dobri tretjini smeri (po Sebatovi oceni kar na slabi polovici) se naš vodja ture malo zapleza in fali smer. Pridemo pod previse in Matko ga opomni, da bo treba zaviti nazaj v desno in našo smer – ne plezaj nekaj Seba kar ti pride pod roke, mej v glavi, da maš za sabo dva tečajnika, ki morata priti do tebe:D Seba se odpravi v desno prečko, z Matkotom debatirava, nakar slišiva, da nekaj leti mimo naju. Moja misel o fak spet ogromen kamen, Matko pa v sekundi izjavi opa pa je šel ČEVELJ, pogledava stran in res vidiva kako frči čevelj preko stene. No na tej točki naš alpinist/tečajnik pokliče Sebata nazaj (ki še vedel ni, da je izgubil pomemben del opreme) in opravimo dva abzajla na poličko, ki bodi v amfiteater. Sledi sestop, ki mi je spet pobral kar nekaj energije. Na eni točki sem se pri abzajlu zvrnila v špaltno in skoraj jokala od smeha. Fanta sta me naučila kako se po južnem snegu posmučka do dol in kaj hitro smo se znašli pri ledeni reki, kjer smo si vzeli čas in v tej samotni divjini podebatirali dan. Zaključek je bil, da smo prišli po zgodbo in odnesli ZGODBO. Nauk ture: če nosiš čevlje na pasu – zategni matičarko!

Hvala obema fantoma za noro dobro družbo in čudovito preživet čas.