Megleni Triglav

Ideja v petek je bila Skalaška z Ladjo in zjutraj vsi polni elana poskačemo iz avta v Vratih. Pogled na zelo nizko oblačnost nam vzame nekaj volje, ampak optimistično, da se bo do našega dostopa razkadilo, se podamo pod Steno. Mi smo vedno višje, oblaki pa ne, ravno obratno, zdi se kot da nam hodijo naproti. Še kar optimistični, se usedemo na balvan pod Steno in meglo ter čakamo, da se kaj spremeni - naša volja ali vreme. Med tem rešimo kar lepo število pohodnikov, ki so zgrešili odcep za Luknjo ali Prag in zatavali v našo smer. Po kratkem prepričevanju, da v megli nad nami ni ničesar drugega kot Stena in da brez štrikov tam nimajo kaj iskati, se le obrnejo in oddidejo v pravo smer. 

Kmalu tudi mi obupamo nad temi oblaki in spremenimo plan. Janez reče, da lahko Kratko Nemško spleza tudi miže in da megla ni problem. Z Eliom malo tarnava, ker je ena naveza pred nami pogumno pobegnila megli v dolino na pivo in le to zadiši tudi nama. Ampak Janez se ne da in ko nas po dobri uri plezanja obsije sonce ter se grejemo na vrhu Kratke Nemške, sva mu hvaležna, da naju je brcnil v rit.

Aja, pa še Elia smo razdevičili, saj je bila to njegova prva smer v Triglavu.