Rodica

Na letošnji poetov dan smo se Valentina, Tilen, Anže in jaz zbudili čisto blizu kraja zadnjega snidenja Črtomirja in Bogomile. V počastitev poezije smo se skupaj s soncem odločili za izlet v višave. 

Eden od vodij naše najbolj kul šole je tik pred zdajci odpovedal svojo prisotnost, zato pa smo na izhodišču nepričakovano srečali drugega vodjo šole, namenjenega v iste višave - na Rodico.

Tura se je zaradi skorjaste podlage in gor-dol-gor (beri: psi gor-psi dol-psi gor...) terena izkazala za še kar kompleksno.

Z nihalko smo se dvignili na Vogel in se nato povzpeli na vrh smučišča. Sledil je mukotrpen spust po ledeni skorji in nato prijetnejši vzpon proti uživaškemu grebenu. Zadnjih sto metrov do vrha smo opravili brez smuči, ker kvaliteta in izpostavljenost podlage ni bila skladna z našimi smučarskimi sposobnostmi. Sledilo je še malo vaje zavojev v skorji, izumljanja novih tehnik abručanja, pritrjevanja utrujenih psov s silvertejpom in nazadnje spust po poznopopoldanskem praznem smučišču z vriskanjem od sreče. Pot smo zaključili po sicer zaprtem, a čisto lepo smučljivem Žagarjevem grabnu.

Kljub občasnim vzgibom posameznih članov po takojšnjem prodajanju opreme na bolhi, smo turo na koncu uspešno vtisnili v spomin kot zares legendarno.