Led, kaj pa drugega

Prejšnji vikend smo jo jaz Sašo in Andre ob 5:00  uri mahnili proti Logarski dolini. Cilj je bil slap pod Sušico. Ko smo se začeli spuščati iz prelaza Volovjek je termometer pokazal prijetnih -9. Ko smo na parkirišču hvalili drug drugega  kako smo zgodnji, smo v zadnjem raztežaju našega cilja zagledali dve luči. Ah očitno obstajajo je imel nekdo še večji entuziazem. Prvi raztežaj je ponudil čudovito plezanje kljub nizkim temperaturam je bil led super. Drugi raztežaj je eno samo gaženje v tretjem pa spet malo pikanja. Ob sestopu je jutro pokazalo Logarsko dolino v vsej svoji lepoti, in upravičil naslov najlepše slovenske doline, drugič se v takih razmerah vrnem s termovko kave. V soboto je bil spet čas za družinsko turo. Jaz, Barbka, Sašo in Andre smo jo mahnili v slap Fortino na zahodnem bregu Rabeljskega jezera. Prvi raztežaj je postregel z lepim pikanjem, led je bil na nekaj mestih skorjast. Nato smo se sprehodili čez čudovito majhno sotesko mimo tolmunčka in nekaj zelo kratih skokov do drugega tolmuna kjer nas je ustavila voda. Plezalki in naveze pred nami  se je udrl led in je do ramen padla v vodo – upam da je vse OK. Kasneje smo izvedeli, da je dan pred tem v isti tolmun padel še en plezalec zato tisti, ki nameravate splezati Fortino pozor v drugem tolmunu. Mi smo se mu izognili tako, da smo splezali iz soteske na levi breg potoka. Lažji skalni skok, na vrhu lahko narediš odlično varovanje na drevo. Nato smo gazili 20 min do sotočja dveh potokov, naš cilj je bil na levo. Čudno, da v snegu nismo našli sledi. Očitno se nobenemu ni dalo gaziti. Vztrajnost nam je bila poplačana s čudovitim poplezavanjem  proti zadnjim dvema raztežajema. Sestop je bil dva spusta ob vrvi – urejena sidrišča in nato je Nevenka našla markirano pot na levem bregu potoka. V nedeljo, smo moja malenkost Seba in Lenko #ajznponar mahnili v Krnico, cilj Drugi slap. Ko smo prišli pod slap, smo našteli 13 ljudi  zato smo se samo obrnili odšli nazaj proti avtu. Nič, gremo v Trento. Tiho smo opazovali steno Prisojnika kako je zakrita v meglicah pršnih plazov. Plane nam je prekrižal sneg, ki je bil splužen le do Erjavčeve koče. »Nič fantje, gremo pogledat slapove pod Prisojnikom«. V vseh slapovih je bilo le nekaj navez, tako da smo imeli prosto izbiro. Odločili smo se za Centrali slap. Sebata sem prijazno prosil, če bi lahko jaz plezal prvi, ker mi je ta slap še posebej pri srcu. To pravico sem si izboril že pri zadnjem slapu ki sva ga plezala skupaj, zato tokrat Seba ni hotel popustiti. »Vraga!« Kasneje je veselje in smeh no soplezalčevem obrazu po opravljenem vzponu olajšalo moje razočaranje in je ostalo le še veselje. Uf, kako nas je nabunkalo.  Vsak slap ima »tisti« raztežaj, in v Centralnem je to mogočna sveča v tretjem raztežaju. Seba se je boril častno in pogumno, led je bil dober, vendar slapu brez nekaj tehnike nismo uspeli premagati, tudi druga v navezi. Alpinisti na odseku nas od začetka učijo, naj strmimo k čistim vzponom brez tehničarjenja. Sam se s tem strinjam, drugače se lahko sedaj z nekaj izkušnjami in tehnike privlečem čez še tako strm in dolg led, vendar čemu?  Tak slap vseeno zahteva izkušnje gibanja v ledu, in kar nekaj treninga, da ga lahko premagaš prosto. Vseeno imamo čudovito zgodbo katero lahko delim s soplezalcema, o borbi v »Centralcu«, vendar ta zame še ni končana. Še trenirat 😊