Led

Težko je obdržati fokus in trenirati led med tem, ko kolegi nizajo zavidljive smeri v hribih, ampak človek se mora tolažiti, da zima še bo, led pa je v naših zimah postal eksotika, ki traja teden ali dva. Vendar trenutno stanje ledu pri nas, in pri sosedih daja upanje, da plezalne sezone še ne bo konec. Tako smo se v soboto zjutraj jaz, Andre in Seba nagnetli v Chevo in se odpeljali proti Trenti. Cilj je bil spodjni slap v Zapotoku. Na parkirišču smo srečali Ajdo, Vasleta in Gregorja, ki so se prav tako odpravljali proti slapu v Zapotoku. Gregor je bil tako prijazen, da nam je odstopil spodnji slap, oni pa so odšli proti Kukli in kasneje še v Krnico. (Marjan, še enkrat hvala, da si pripravnikom nesebično prepustil čudovit slap :) Pivo v dobrem!) Strugi smo sledili v čudovit atraktivno sotesko do začetka slapu. Prvi raztežaj se odkrije takoj za vogalom, in moram priznati, da me je ob prvem pogledu na slap malo stisnilo. Pred nami se je odprla ledena zavesa, ki je ponujala cca 50m vertikalnega ledu. Ko slap bolje pogledaš, pa vidiš, da ponuja kar nekaj mest za počivati in zavrtati vijak. Počakamo prvo navezo in začnemo plezati. Potegnili smo polne (60m) štiri raztežaje. Drugi in tretji raztežaj sta ponujala obilo prhanja, na srečo je obleka zdržala. Čutil sem kako mi voda kaplja skozi luknjo v hlačah, ki jo je naredila dereza na neki drugi dogodivščini. Zadnji raztežaj ponudi malo resnejšega plezanja s krajšo vertikalo. Sem se še vrnemo! V nedeljo je bil ponovno čas za družinsko turo. S Sašotom sva Barbaro peljala v Palenk. Slap je sicer narejen, vendar je, kljub svojemu slovesu kot eden lažjih slapov, ponudil zanimivo plezanje. Našli smo zanimiv prehod proti vrhu. Naveze za nami so malo nezaupljivo opazovale naše početje, kasneje pa z nasmehom sledili naši varianti. AO Domžale so imeli skupno turo v Palenku. Povedali so nam, da je Sušica tudi narejena, zato smo se odpeljali še tja. Čudovit slap! V ponedeljek smo se jaz Sašo in Andre po službi odpeljali do Rablja. Mifi, me je opozoril, da led ni najboljše kvalitete in da je najboljša varianta po desni strani slapu z oporo na steno. Z velikim stilom sem slap napadel frontalno, in se še z večjim usedel na tretjem svedru. Premagan! Največ energije je pobralo, ko si se probal skobacati na steber. Kjer si moral prve dva metra narediti na roke, saj spodaj za noge ni bilo nič. Marti nas je učil, da v slapu res nočeš pasti, zato raje nisem tvegal. Spomnim se na besede Goriška: "Kaj je tečajnik, še nkol nisi popušiu v ledu?!" No Gorišek, danes sem :) Slab led, votle sveče, ki se razletijo ob udarcu s cepinom. Ostanejo ostri robovi s katerimi si nimaš kaj pomagati. Vsak zamah je potrebno ponoviti vsaj trikrat, da prideš do ledu, ki mu približno zaupaš. Z nogami je enaka zgodba, potrebna je velika nežnost, in vztrajnost da se privlečem do vrha prvega raztežja. Mifi zakaj te nisem poslušal :). Navilo me je tako, da me je popustilo šele v Ljubljani. Slap sem lansko leto plezal z Brdijem, pa ni bil niti približno tako zaj****. Andre se je strinjal. Glede na škodo, ki smo jo naredili, bi rekel da že nekaj časa ni bilo nobenega v slapu. Naslednje tri ture grem hodit z Dominikom, dost mam tega :)