Spet v Šamu

Vsi neki pohajate po alpah pa se moram še jaz priklopiti na ta vagon. 

Večinoma sem čez poletje še zmeraj vžival v navrtanih večraztežajkah, ter počel še miljon drugih stvari, ampak se mi ne da sedaj pisat o podrobnostih, ker me šefica že grdo gleda ker nč ne nardim :D.  

Sem bil pa pretekli mesec dvakrat v ta visokih hribih. 

Najprej sem dobil po p**ki v grebenu Aiguille du Moine, saj je zadeva zalo zračna, tiste štirke niso glih štirke, linija ni tako samoumevna kot se hvali vodniček, pa res je dooolga smer. Tako da sva morala pobegniti ven pred nočjo, saj bi bil sestop po noči kar beden. 

Prejšnji teden sem bil pa na "zimskem" taboru mladih perspektivnih alpinistov v organizaciji PZSja. Od zimi ni blo ne duha ne sluha in zgleda da letos še dolgo ne bo razmer. Tako da smo mogli kar skalo plezat (res tragedija). Z Janom sva najprej splezala eno epsko smer: 

Tukaj so ocene kar zgledne, linija precej logična, smer pa še vedno dolga kot pisanje dokumentacije v ponedeljek. Ampak sva bila pripravljena in čez smer zvlekla celo spalnico, kuhinjo in zimsko opremo. Prespala sva na največji polici v smeri kakih 200m pod vrhom. Fat and slow je včasih bolje kot light and fast. V zadnjem metru sva v dolino vrgla še frenda 3, saj ga nisva več potrebovala :). Potem so sledili abzajli, hoja, abzajli, ledenik, abzajl, ledenik, abzajli, ledenik in pešakanje v Šam. Safr res, sploh ker nimaš vode, tko kot bi bilo to pozimi. 

Potem sva šla po novga frenda in spet v hribe, tokrat na srednjo postajo od Midija. Najprej sva se cel dan zgubljala po Aiguille du Peigne, res najbolj glupa gora ever. Hotela sva splezati 

Ampak nama je spet zmanjkalo časa, tako da sva končala cug pod vrhom v napačni votlini. 

Drugi dan sva si malo popravila vtis v metuljevem grebenu in bila že sredi dneva v dolini: 

Vseen je bilo dobro, tudi če so bli škrti z snegom. Še bom prišel. 

Še par slikc sem nametal zraven.