Ko nema za kartu, ali Vranjska v ledu.

Sam do ledu glih nimam nekih slavospevov, ali kot bi pokojni Valič reku, je zlo nevaren, grifi so pa povsod kamor s cepinom zamahneš in z nogo brcneš! No pa ni tako hudo in s tapravim soplezalcem so sanje mogoče, saj Alpinist ne jamra, ampak išče rešitve (ker bučko je že to reku?). Res škoda, da se je slap hitro pojavil in s prvim soncem odšel, a ogledala sva si situacijo, zlezla slabih 40 m ostankov slapu in se spustila čez podrto svečo. Slap v celoti bi dosegel 100 m in z veličastno svečo cca 45 m šusa. Varovala sva se z vrha, z LOVORJA (za neuke na topiča), saj se je led še komaj držal plate! Smučanje z Učke pa so onemogočile poceni verige iz Hoferja, saj sta se po 10 m vožnje obe potrgali, pa drugič. Dan sva kot prava iskalca užitkov končala v Vranji, v konobi Tomaško ob fužih s tartufi, poplaknjenimi z malvazijo, vaša Marjan - Grega in kao fotr.

podlaga iz albuna Istra ti materina: