Končno diši po ledu

Vsak  ima svoje veselje. Starejši alpinisti, ala Janez Toni imajo mnda radi grebene, drugi toplo skalo, seveda čimbolj kompaktno.  Meni največje veselje je vzpenjanje po ledenih poteh, ki vodijo v nebo. Ta trda voda je res nekaj posebnega, ledeni vzpon pa nikoli enak. Včasih svečkast, drugič moker, puter, krhek, gobice, prhel, skorjast, ma pridevnikov kolker je ledenih stvaritev... Sej bi vse poslikal, sam v roke zebe, pa fotoaparatu mraz gnjavi. Cepine stiskamo vedno premočno, sam imaš pa boljš filing, ni cajta za slikat.

Letos je premik mrzle sibirske zračne mase proti jugu prinesel senzacionalne novice..... in obilno rast in debeljenje slapov. Pri -15 Celzija paše imet v navezi tri, dva plezata, tretji pa topel čaj naliva, pa trdga enojca iz ledene premice spet v štrik lomi. 

Letos sem začel pikat že v Franciji, potem je sledil v Tamarju desni, ki je super narejem. Neki ledu v dolini  so tut tečajci že dol zbil. Pa desni pod Prisojnikom, pr sveči smo imel dost in obrnili. V nedeljo smo splezali Fortino, ki pa po prvem raztežaju ni imel dovolj ledu. Sedaj ga najverjetneje ima. Izvidniško smo si ogledal Rabeljskega, ki je bil včeraj preplezan v navezi Brdi-Jero. 

Z Anžetom in Žigo smo včeraj po službi splezali Vrhniški tobogan WI3, nekih 80 m ledu, čeprov naj bi ga bilo 110 m? Prvi raztežaj je nekam čudno veliko vode teklo glede na temperaturo. Potem smo šli pa uzput še en led pogledat pod zadrževalnik vode. 

Tko, da led je (menda tudi Pekel, Kokra, Sinji, Kotel, itd), kolk časa bo še pa...

par slik za okus.