Škripovc, led, pršič in skala. Ledinski miks

V nedeljo sva šla z Anžetom poravnat (moje) lanskoletne tečajniške dolgove v grapo med Ledinskim vrhom in Veliko Babo. Če smo lani obračali že na zgrešenem vstopu, sva jo letos zlezla že za zajtrk in bila na sedlu pod Babo ob pol 9h. Razlog za ekspresnih 700 m so bile seveda odlične razmere v grapi. Skozi celotno grapo škripovc, ki ga v srednjem delu prekine krajši, malo tanjši ledni skok. Ker v grapi nisva našla večjih težav sva jih (nehote) šla iskat proti Ledinskemu vrhu. Seveda sva jih našla. Z načelom »vse poti vodijo do vrha« sva se pognala v najlepšo grapo in odgazila proti vrhu (na severnih pobočjih se škripovc spremeni v pršič). Vrh seveda ni bil Ledinski, ampak naju je od njega ločil še špičast greben. Ga napadeva, preklinjava, se treseva in ko na koncu obema trikrat zanohta, zabijeva in abzajlava nazaj. Na sončni pravi Ledinski vrh vseeno prideva, tokrat po normalki. Do piva na Jezerskem sestopiva skozi začinjeno ledeno Žrelo. Okolica: Ledinska slapova še stojita, Teranova je posuta s pršičem, ljudi nikjer. Verjetno bo res čas za frikanje in toplo skalo, ampak kaj češ, če tako lepo škripa pod nogami in nohta med rokami :D