Led - ka pa druzga

...po še enem tednu tipa "kdaj bo", "zakaj še ni", "dobr bi blo, če bi blo bolš", ..., sem si zažalel malo miru in zena. Za sobotono sproščanje v tišini narave sva bila zmenjena z Juretom. V izogib preveliki gneči sva se iz Ljubljane odpeljala ob 6h, nato pa okoli 8h v Zajezeri doživela šok, ko sva kot (mislim da) 20 in 21 osebek pritacala do glavnih treh slapov. Sicer bi se po vseh teh letih na podobne prizore lahko že navadil, ampak se vseeno počutim bedasto, ko vidim kako v entuziazmu in zgodnjem vstajanju vedno popušim. Po krajšem opazovanju mrgolenja ljudi, preklinjanju in ugotovitvi, da bodo lepo furlanko nabijali tisti, ki so bili pri vstajanju bolj pridni (ali pa nori?), se obrneva in odlomastiva proti Petru Panu. V slapu sva bila sama in dobila vsak svojo dozo tistega kar sva iskala. Ugotovitev dneva - folk nedvomno raje vstaja kot hodi. Danes sem vstal kasneje, se vozil manj časa in videl manj ljudi, kljub temu pa sem plezal led. Z ženo sva bila prvič v Peklu (pazi, velika začetnica!). Zimski canyoning v obratno smer nama je bil všeč. Edina razlika je bila le v percepciji konca soteske - druge možnosti od soliranja zadnjega raztežaja med "fotoshootingom" pač nisem imel. ...jutr je pondelk...here we go again!