Marku Gorišku

Marko se je leta 2003, skupaj s sinom Žigom, vpisal v alpinistično šolo na alpinističnem odseku planinskega društva Rašica iz Ljubljane S svojim videzom rokerskega upornika ni izdajal svojih resničnih 41 let. Pomislili smo, da je Žigov starejši brat.

Takoj sta se aktivno vključila v življenje na odseku, sodelovala praktično na vseh skupnih turah, plezala z mentorji vsakič ko se je ponudila priložnost. Redno sta prihajala na sestanke odseka, ki so se večkrat zavlekli v pozne ure.

Markota je alpinizem povsem prevzel. In ko se je pojavilo vabilo za plezanje s strani kakega od alpinistov v društvu, se je brezkompromisno in nemudoma odzval. Pa če je bilo še tako daleč in je bilo treba vstati sredi noči. In tako je tudi ostalo.

Počasi smo ga bolje spoznavali. Navduševal nas je s svojo neskončno energijo, strastjo, otroško igrivostjo, razgledanostjo in predanostjo.

Prvič sem plezal z njim v Paklenici smer Albatros jeseni 2003. Smer že takoj na začetku ponudi svoj najtežji del, ki je pretežak za tečajnika. A Marko se je takoj znašel in se z improvizacijo, jamarskim predznanjem in neverjetno agilnostjo hitro potegnil čez težko mesto in se mi z nasmehom pridružil na sidrišču. To svojo iznajdljivost, je pokazal še mnogokrat, ko smo skupaj plezali. Postal je zanesljiv plezalec, ki se je znašel v vsaki situaciji. Zato smo smo ga radi jemali s seboj. Poleg tega pa se je izkazal kot odličen kronist alpinističnih podvigov, saj je bil tudi odličen fotograf in snemalec. Skupne dogodivščine je oblikoval v lepe zgodbe o gorah, alpinizmu in prijateljih. V njegovi družbi nikoli ni bilo dolgčas.

Marko je plezal tako zagreto, da je svoje prvo leto na alpinističnem odseku zaključil kot najbolj aktiven in perspektiven pripravnik.

Marko ni več prihajal le k nam, pač pa nas je povabil tudi v krog svoje družine in prijateljev. Njegova družina in prijatelji so postali naši prijatelji. Skupna točka pa naš Marko.

Približal nam je svet pod Snežnikom, njegovo najbljubšo goro. Pokazal nam je Ilirsko bistrico in vse kar je povezano z njo. Neverjetno navezan je bil na svoj kraj in ljudi. In zaradi vseh geografskih in zgodovinskih dejstev, ki nam jih je Marko predstavil, je res vse bolj kazalo, da naj bi se veliki pok zgodil nekje tu v bližini Ilirske bistrice.

Med drugim je bil tudi strasten jadralec in to znanje je prenašal tudi naprej na mnoge ljudi. Zato verjetno ni naključje, da je najraje plezal v bližini morja, v Dabarskih kukih in Paklenici, kamor redno zahajamo v začetku maja in novembra. Marko je postal maskota naših druženj v Paklenici, z žarom v očeh je na duhovit način ogovoril skoraj vsakega mimoidočega plezalca in verjetno ga je tako ali drugače spoznala večina plezalske Slovenije. Mislim, da ne bo več obiska Paklenice brez spomina nanj.

Leta 2006 smo šli skupaj na njegovo prvo odpravo v Cordillero Blanco v Peru. Prevzele so ga tamkajšnje gore, še bolj pa ljudje. Všeč mu je bila preprostost in prvinskost tamkajšnjih ljudi. Po uspešnem vzponu na šest-tisočak Tocllaraju, sva odpravo zaključila še z pristopom na eno najlepših gora na svetu - Alpamayo. Marko se je v Ande vrnil še dvakrat. Vsakič manj prevzet od gora in vedno bolj od ljudi.

Marko je bil socialen človek, poudarjal je odnos do ljudi in nas omejene mladce učil nekonformizma, družbene kritičnosti, hvaležnosti, pomena borbe za pravičnost, aktivizma, ekologije in še kaj. Če smo mi njega učili alpinizma, je on nas učil kako se živi in kako biti svoboden človek.

Večkrat nas je v smislu našega konformizma zbadal s stereotipi kot so “Vi ljubljančani”. Potem je to še razširil v “Vi slovenci” in še naprej v “Vi evropejci”. Na koncu pa v “Vi belci”. Sam je duhovito sebe izvzel iz tega. Nastavljal nam je tudi ogledalo kot članom podivjane družbe in od nas terjal, da smo boljši.

Leta 2008 je uradno postal alpinist. Še isto leto je postal vodja alpinistične šole, katere člani so aktivni še danes. Do danes je neštetim začetnikom pomagal narediti prve korake v svet alpinizma Postal je tudi gorski reševalec v bistriški enoti Gorske reševalne službe. Poklicno se je pričel ukvarjati tudi z višinskimi deli. Že nekje precej na začetku te zgodbe pa je alpinizem postal njegov način življenja.

Skupaj smo preživeli ogromno lepih trenutkov. In vedno je poudarjal, da ne smemo te trenutke imeti za samoumevne. Da ne bodo trajali večno in da jih moramo ceniti sedaj.

Markota si ne bomo zapomnili samo kot alpinista. Če kaj si ga bomo prej zapomnili kot zvestega in duhovitega prijatelja, ki nam je vse delil z nami. Nekoga, ki je z otroškim navdušenjem raziskoval naravo, ljubil ljudi in neskončno svobodo.

Dragi Marko,

Severni indijanci, ki si jih tako občudoval kot primer ravnovesja med človekom in naravo, so verjeli v preobrazbo človeka v žival. Če to drži, potem vemo, kje si sedaj.

Zato leti sokol, zajadraj nad Snežnikom.

Hvala ti! Neskončno te bomo pogrešali! Amigos para siempre!